realno se prepleta z nerealnim vendar obstoj teži k preživetju dveh teles po nadaljevanju vrste ne bežita in ne mižita s solzo v očeh spremljata propad vašega vzorčnega sistem katerega del sta po vaši krivdi -držim te mala ko malček v meni odkriva greh družbe- obstoj je fraza pogojena z denarno vrednostjo spranih možganov

Ustvarjam iz sebe dodatke življenja
izrojen iz Boga rojujem Boga,
tu sem na zemlji že mnoga življenja,
dvigujem si raven Njegovih želja.

Vsako razdobje nosi resnico
vedno manj boš telesu vdan,
v slehernem umu se širi spoznanje,
da si vesolju le kot duša zaznan.

Telo potencira bol padcev vse jače
da se ne ponavlja misel moči,
brez  modrosti ne najdeš poštenja,
zato ne ustvarjaj dve sorti ljudi.

tadeja se spomniš tiste noči ki sva jih skupaj preživela ali se spomniš moje poljube ki sem ti jih dajal vsaka jutra le kje si le kam si odšla najbolj pa pogrešam tisto kaj si mi nekoč naredila skočila si mi v ramena  in v uhu mi povedala da rada me imaš kje je tisto sonce  ki nama je nekoč svetilo le kje si le kam si odšla...

Za
pretirano
uslužnostjo
se
klečeplazi
praznost.

Ni me in ne obstajam.
Vidite le sledi
mojih bivših oči,
le stotinke večnosti,
le dotik neskončnosti,
vidite utrujene dlani...

Nekje sem izgubila tisto malo besed
nekje v tišini
ne najdem mere,
niti let,
le spomine.

Mogoče so predaleč
tiste sanje o svobodi,
o vetru na robu obzorja,

O ptici, ki pluje čez morja,
o času, ki nima sledi
le nariše tanko črto čez oči.

Pisala je dnevnik; bolj kot vse knjige,
bolj kot vsa svetovna literatura,
me je mikala ta njena brošura,
ta njen zvezčič poln srčne intrige.

Tam so bile njene želje in brige,
tam njena skrivnost, sanje, avantura
in sleherna srečna, nesrečna ura,
ki ji v mladosti nihče ne uide.

Tam je, nenazadnje, moralo stati
ime, ki zanj ji je gorelo srce,
ki zanj bi dala kri, življenje, dušo,

Ti si strast in solze,
hrepenenje in moč,
nedotakljiva lepota,
oči urok.

V objemu noči tvojih
dotaknem se skrivnosti.
Zvezdni veter mrši ti lase,
ko v daljavi smeješ se.

Do lastnega pekla se pride
po blagi poti navzdol,
jemlješ in kradeš dobrine,
nikdar nimaš vsega dovolj.

Prihodnost se lepa obeta
kot oljni madež na vodi lebdiš
in ravno udobno nameščen,
si pretežak, da na njej vzdržiš.

Ali vem svojo misel razbrati stoje?
Je li čudno ne čutiti s tvojim nebom?
Zadane bol tvoj kot spomin nekoč, nekje..
Še naslednji dan, vem odleti z galebom.

Ti, kot jaz po poti poplesuješ,
v pesku slišiva drug drugega korake.
Me vznemirja, ali mojo pesem čuješ,
ko loviva skupni ritem, delava napake.