Sveta v jutro; mrzel dan,
megla ostaja včeraj.
Sama nad hribom dol v pristan,
igra nemoč kot zmeraj.

Že sonca luč veli premik,
pošilja v temo sij oblik.
Kdor prej po-poln, je zdaj malik,
ker v mraku videl ni razlik...

Samo ti veš.

Kako se mi trga srce
v tvojem objemu
od koder drugi beže.
Zakaj, zakaj?

Nočejo videti.
Pa ne morejo nikdar.
Tako preprosta, tako čista...
Brez prevar.

Drevesa - so druga
- v deželah drugod?
Planjave podobne
drugače leže...
Ni čutit se isto,
ko mimo povsod
je slišat glasov
ki drugač govore.

Ne brez srca, moledujem.
Iščem pogled iz oči v oči.
Potrto skoraj, kot se ne spodobi,
v ihti prosjačim za kanček vesti.

So uspeli me -'moji'- prepričat v razum.
Sprejel sem darove skoro pol-bogov.
Misli si trganje duše, solze,
ko skaže se vsaki za vodjo tropov.

Tenčina gladine ob napol dotiku;
preigravati misel o skoraj premiku.
Pretekla dejanja v sedanjem povedku;
kolibrijev let v počasnem posnetku...

Kako zveni pogled na gore,
silne vzpone daleč stran?
Ko vsak korak se stežka prime,
da prispe gor v koče stan.
Levo, desno vabi trave
stelja mehka me v pokoj,
misel težka na prihodnost,
v strahu čaka nov zavoj.

Nekaj od znotraj se -
- čutim - spreminja.
Korak vsak naprej
na usodo spominja.
Ne vleče močno mi
več misli na stran,
vse bolj sebi jaz
se postavlja v bran.

Veliko platno neskončnih svetov,
čudovitih pokrajin, herojskih duhov.
Edini še kraj kjer junaštvo obstaja,
kjer mlačna neumnost še ostro se graja.

Prav smešno, -se ti ne zdi?-
kako svet se obrača;
Prodaja nam srečo,
ko pristnost zavrača...

Čudno zadeva
v srca poet,
ko zahteva plačilo
za narod preklet.
Ugovor navade -
lažni zanos.
Poslušnost bolanim -
zgrešeni ponos.
Prav strah pred prostostjo
je razlog solza.
A dej nje sprejetja -
rešitev sveta.

Grenko-sladka praznost.
O, da bi ostala v meni!
Za mano, pred mano...
Jaz, ki sem.
Vse ostalo ostaja neznano.

Teža pogleda preprostih oči;
kaj še kot spoznanje
skrivnostne noči...
Odpadla razlika v smrti laži-
pot-potovanje;
in človek živi!