Mamo kmetijo slavnih in garažo slavnih.
Mamo na koncertnih odrih kupe bejbik mikavnih.
Mamo Turka za predsednika in Srba za župana.
Mamo tisoče resnic, ampak vsaka je zlagana.
Mamo varnostnike, ki so razmeroma nevarni.
Mamo šestošolce, ki kupujejo kondome v lekarni.
Mamo nore krave, nore gobe in bulmastife nore.
Mamo nesrečkote Prijatelje, ki nam polnijo zapore.
Mamo homoseksualni lobi in gejevske familje.
Mamo zamašene možgane, ušesa, srce in ožilje.

Minljive so preteklosti strasti, tri leta si brisal sledi,
niti besede iz tvojih ust ni.

S pogledom poslovil si se,
sedaj končno vse v pozabo gre,
v kraj, kjer izgubljeno bo ime.

Prižgal boš nove luči,
da tvoj prestol zablesti,
nova kraljica se bo rada svetila
v soju laži.

Je prišel čas melanholije
zavzela žalost je srce,
resnica pred dva tisoč leti
obiskala nas je zopet vse.

Toliko bolj smo obteženi,
ker radosti, da skoraj ni,
povsod pomanjkanja, nesreče
nestrpnost se med nas budi.

Izgubljena v nemiru
v sanjah srca
lastna duša
mi spati ne da,
ne znam več naprej,
srca kot da ni
nočem nazaj
ker modra
tam si ti.

Navzven obrnjene oči imamo
ne vidimo notranji svet,
izgradili smo cerkva veliko,
zaprli v njih smo lasten med.

Tja prihajamo občasno
priliznjeno na svoj obred,
poslušamo duhovne misli,
še bolj na svoj bogat obed.

Se bo sestala vsa družina
bežeč od hladnih božjih tal,
bo lažje si natovorila,
meso nedolžnih svinjskih pleč.

Odgrnil sem zaveso odra
na katerem sam živim,
pred mano mnogo gledajočih
čaka naj jih obudim.

Ogrnil plašč sem si nevidni,
ki mi je dal odsev luči,
z nebes so žarki prihiteli,
besede dale so moči.

To kar nosite v sebi
je pomanjšano vesolje,
čuvajte osnovni red,
telo le vidno je skalovje.

Se krivo poželenje
sprevrglo je v strast,
postal je sam svoj suženj,
na lasten ukaz.

S pohlepnimi koraki
si osvajal je srce,
dokler si ni podjarmil,
od Boga dane mu želje.

Postal je trd kot gora
iz kamna in ledu,
podjarmil je ubožne
brez milosti , strahu.

Ne vem, morda je kriv obraz.
Preveč je daleč od oči,
preveč pred tujimi stvarmi...

morda je kriv poraz.

Sijoč v ogledalu,
drugače mraz.

Morda sem kriva jaz.
In strah,
ki tihotapi se v moj čas...