V mrak so oživele svetilke.
V soju luči prisluhnem v noč,
hrumenju avtomobilov v mestu,
zvokom cerkvenih zvonov na vasi.
Ljudi kot da jih ni, vsi nekam hitijo.
morda da jih noč posrka v sebe.
Slišim le cviljenje gum, lajanje psov.

Povejo vse, čeprav molčiš.
Na trenutke se zaiskrijo,
lica prevzame nasmeh,
potem pa se spremenijo.

Postanejo vprašujoče,
negotove, kot bi vprašale,
je kaj narobe, čakajo odgovor,
iskrice kot da je ni več...

Toda moja roka v tvojih laseh,
moj dotik, pogled v tvoje oči
kakokar da so oživele,
ko me spet osvajajo s pogledom.

Tako majhen, vendar ni,
le drugi hočejo takšnega,
človečka, ki je pričakoval,
upal v zakone, ki postajajo,
so že postali blede črke.

Ima pravico do dela, plačila,
svetle prihodnosti, življenja,
vse pa se mu spreminja v moro,
ko roti, joče, želi kar mu pripada,
a njegove solze topijo le kamen.

Za te solze je neobčutljivo srce,
srce tistih, ki jim je namenjeno,
saj imajo človečka za predmet,
za igračko, sprenevedanje, za igro,
z njegovo usodo, prihodnostjo.

Ni toliko križišč na svetu
kot jih um ima,
v njem se variant prepleta,
koliko intelekta si vsak zazna.

Neodločnost je najhujša
z njo prav nič ne pridobiš,
povleče um se na začetek,
iz strahu prav malo doživiš.

Trmasti um je avtocesta
kompromisov ne pozna,
njegov ego ne dopušča,
v križišču prednost drugega.

Sanjariš, pokopalo te bo.
Ko se zbudiš,
boš že med angeljčki,
tam boš sanjal še in še...

Pa saj tudi on sanjari,
me vidi med angeljčki.
Kako ve, mu ta ideja,
sanjari tudi on, vem.

In če nekateri sanjarijo,
sanjajo o plačah, toplem obroku,
drugi o novem avtomobilu.
nekateri tudi o kreditih...

Veš, obljubil si mi.
Pričakujem preveč, nemogoče ?
Skoraj vsi jih že imajo.
Takšne kratkodlake, čistokrvne.
Verjamem, da boš držal besedo.

Bom držal besedo,
Toda obljubi mi še ti,
čeprav se čudno sliši, zdi,
da ga boš včasih nahranila, čistila,
na sprehode z njim hodila.

Sanje ujete v resničnost, vpete kot konj v kočijo,vlečejo za sabo sedanjost in ji dajejo čarovnijo. Težek je tovor življenja po tej poti hrepenenja. Ni omejitev, ni zakonov ali usmeritev. tisoč poti a le ena pravilna rešitev.

O ponižnosti so mati nas učil
kako naj zemeljsko težino nosimo,
upognjene so tudi naše misli,
zravnati kot da se ne moremo.

Kje je ponos Triglava tu med nami,
če ne vemô kaj je dobro za vse nas,
sedaj smo zopet sluge vsi med sabo,
dokler ne bo prišel s pepelom novi čas.

Ogledujem si naravo to slovensko
kipi od želje imeti nad seboj,
človeka Jezusa resnice po imenu,
ki bi ji dal in vsem nam Njegov obraz.

Po dolgem času
se spet odpravim v edini lokal v našem mestu,
kjer so cene še bolj slovenske kot evropske in kamor
policija le redko zahaja.

Ko se spustim v polmrak kleti, vame udarijo
alkohol, znoj, težki parfumi in pohotnost
kombinirana s provincialnim ljubosumjem.
Počasi se prebijam do ovalnega šanka,
sami neznani obrazi, skoraj vsi omamljeni, skoraj vsi nasmejani.

Na postelji sedita
in igrata remi

on ves resen ureja karte
v lestvice in pare

ona ima tresoče roke
in zabuhla lica
po temenih uhajajo solze

on dvigne pogled
ji popravi premočen pramen
las s čela
nameša novo rundo