Brez tebe na svetu ne morem živeti,
ljubim te, zato želim te imeti.
Dobro veš, da zame ta prava si ti,
in moje srce samo zate žari.<3
Ljubezen je kot sreca,
a v casih boleca.
Ljubiti ni preprosto,
ljubiti ni težko,
ker dobro vem,
da s tabo bilo bi mi lepo.

Zdaj prišel je pravi cas
ko se ozrne vsak od nas
in ko v glavi sliši glas
ki ga budi
Prišle so še skrbi in upanja vec ni
ko so padle vse strasti med nas ljudi
Naj ti pokažem in povem
da je clowk edin problem
ki je ustvaru ta sistem
Ne pomaga vec molit

Še en liter krčmar,
da se napijem črnine;
prav briga me za ves denar,
le da se rešim neizmerne praznine.

Ah, ta vražja brezupna samota
in ti ljubica nezvesta,
zaradi tebe v grlu suhota
in pred mano dvojna cesta.

Melanholično podnebje
pod oblaki samote
širi svoj vonj povsod,
po srcu; brez sramote.

Še tiste žive fasade
je brezbrižnost očrnila.
Vsem žrtvam zmot oblast
je prihodnost zavrnila.

Bivše sončne ceste
postale so počivališče
mrtvoležečim sencam;
kot množično grobišče.

O, ta stavčna analiza
me je vsega zagrenila,
besedna vrsta in njen člen
sta mi življenje spreobrnila.
V karkoli se zamislim
spremlja me enak občutek,
plavam v oceanu misli,
čuteč, da z dobrim se razkrivam,
a pri kraju ugotavljam,
da v globinah tega ni.

Denis je vedno oboževal morje. Morje, to neskončnost, to skrivnostnost. To morje je večno in obstaja, odkar obstaja zemlja. Mirnost ali viharnost ga  vzburjata vsaka na svoj način. Morje je pravzaprav glasba, v kateri se mešajo različni stavki kakor v simfonijah. Tu najdeš vse glasove, od mirnih stavkov, komaj zaznavnih, najdeš vihravost, čustvenost in strastnost, najdeš tudi pavze in poudarke. Predvsem pa najdeš globino, ker glasba brez globine ni nič, je le plehkost in minljiva zabava. Morje ima globino in skrivnostnost … globine so neizmerljive. Tu prednjačijo oceani brez konca in zaključka, tako kakor teče življenje, ki se večno ponavlja in vrača; pravzaprav le v drugih preoblekah kot večni pustni karneval, včasih grotesken, včasih vesel in radoživ, včasih tragičen in melodramatičen.

Usmerjal sem edinega vojščaka
v razne boje nepredvidenih moči,
od rane zore ali mraka,
se je boril za mir še sredi noči.

Kot advokat v hudo resnih sporih
kjer potrpežljivost mu bila je v ponos,
v najobčutljivejših trenutkih delovanja,
le od njega je izhod odvisen bil.

Telesa- tesno ob meni se proti moji volji zaletavajo obme..
Povzročijo premikanje igel v mojem želodcu.
Bolečina. Realnost. Izgubljen spomin- šel sem v trgovino in si kupil novega- 125 €
Kupil sem tudi tvoj pogled- 345€ +
in ker je bil tako mamljiv, sem si moRal privoščiti še eno dozo..
TVOJIH OČI.
Da, tvoj pogled je strup.. strup ni več poceni.
Nato sem prodal svojo dušo, da bi si lahko kupil še en tvoj pogled..
A bilo je prepozno.
Izgubil sem samega sebe.. nekje med policami trgovine.

Prihod, odhod
vzhod, zahod
sem mar spet v šoli

ne saj vem-

prihod
ko prideš v vidno
mi obzorje
se čas začne
premikati prehitro,