Sedim in molčim
štejem sekunde, minute
bežeče trenutke,
vem da te
kmalu ne bo.

Saj ni tako
ti ostajaš,
odhajam jaz.

Samo dotik ljubezni
bo dovolj, da vstanem s kolen,
ko gledam te v rokah smrti, mama.
Za teboj bi šla,
a čutim, da sem zadolžena za najine dotike,
da jih zložim v album.

Vstopim v sobo s prižganim snopom
dotikov na končičih srca, besed, roženice, brbončic,
ličnicah.
Z lončnico raztapljam bolečino in nama neznani strah.

Zaprepadeni se srečava na dotikališču,
ko bolezen zamahne s šlajerjem brezčutnosti.
S prstom nama kaže v črte in v krivulje, kislega in sladkega.
Nočem, da izveš, da se počutim kot nedotika,
ki so jo presadili v žalost.

Poslušal sem jih ob kavi...
Vsi so bili kot politiki,
modrovali kaj bi bilo bolje,
česa ne bi smelo biti,
odstavljali bi vse,
od ministrov do direktorjev.

Je kaj novega okoli psov...
koliko velja beseda inšpektorjev,
zakaj jih niso pobili takoj,
o prijateljevanju, zvezah,
odločitvah, napačnih potezah,
da se v človeka vseli nemir, prezir.

Kadar te vidim v sanjah,
si malo meglen.
Vidim obris, vem, da si ti,
čeprav te ni.
Kadar sva skupaj,
se megla razbistri
in tvoji robovi so ostri.
Zdajle si oster, čeprav te ni.
Režeš mi srce in krvavi.
Boli.

Čustva so se umirila
so nove misli me obšle,
nebo se v umu je zjasnilo,
a jaz še vidim v ljubezni vse.

So se leta razcvetela
prišla resnica je na dan,
ki je bila in je osnova,
radi nje v telo sem bil poslan.

Lisasto pogorje sanjaš,
ko srepo zreš v lastno perje.
Med raztrošenimi iglicami rdečega bora,
obstoj si usedaš v zimsko tišino.

Dvigaš glavo tja pod Peco,
kraljevsko sam na presvetlini,
s hrepenenjem borovnice upa,
na podrasti trpek sneg jo obteži.

Drinkamo ga radi stari in ta mladi,vseeno kaj alkohol pa najraj . jouu !! ko enkrat probaš je za znoret...ja majka ne se dret če priješ enkrat domu zadet...iščeš pijačo po ceu klet...mogoče kak tablet da si še bol zadet ...jouu !! sam ne tega delat to je sam fora...tak mau da nastja neki skup zrola !!

Ko brskala sem med zrni
sreče in nesreče
se zdelo je, da se
redim - gojim
le s tistimi nesrečnimi,
no zadnje čase.

Potem en prav lep dan
ostala druga kura je
brez svojega perja,
čeprav zavita v krzno,
brez zoba ostajam jaz,
sem spregledala zlato zrno
med nesrečnim plevom
kar ima svoje posledice.

Vrni se,
pisala bova grafite.

Na zid bom napisala besede
Lorce in Šalamuna,
na vsak steber en verz,
da kulturo približam množici.

Ti boš pisal gesla,
utajene besede slehernika, 
širil duh upornikov
z nožem vrezan v les.

Ponovno sem tam
na mojem znanem starem mestu
prevzeta od bližine
od novega trenutka
resničnosti ali sanj.

Obsedim na mestu
ne vem zakaj mi močno bije srce
»tako uživam v tvoji družbi«
vpijam govorico njegovih oči
ne vem kaj sama povem
kaj lahko bi razbral iz mojih oči
»želim dotika in nasmeha«
kot da izumila sem novo govorico
ja res privabi nasmeh na moj obraz
»ne morem imeti kar si sedaj želim«
me zbudi iz sanj pri belem dnevu
»saj ne vem zakaj je ta zima letos
tako zelo dolga in mrzla«
pa je resničnost, ki jo
zaznajo ušesa.