Morda poljubil, bi jo objel,
prišepnil, vse najlepše zaželel,
poklonil rožo rdečo ji dehtečo,
dišečo, zaželel v ljubezni srečo.

A ljubezen ni le sreča, želje,
pot v neznano skoz ovire pelje,
kjer ne vlada le ljubezni čar,
za vedno dana,v večen dar.

Ljubezni barka plava kot na morju,
v valovih nežnih, spet strašljivih,
kjer ljubezni žarek če bo dovolj močan, 
z zvestobo krasil bo v noč in dan.

Se toplo sonce na obzorju prebudilo,
da mraz prežene, dolgo hladno zimo,
prisluhnem petju ptic, povsod žgolijo,
Gregorijevo, spet Valentinovo slavijo,
morda se ženijo, le kam lete, hitijo...

Je čas ko samček poje, samico osvaja,
še malo sramežljiv, mu sonček ponagaja,
ljubezni čas, že išče gnezdu mesto,
zdaj ko našel svojo je nevesto,
žgoli da dvoril ji bo zvesto.

Dvoje src zaljubljenih si obljublja,
kot ptic žgoli, objema se poljublja,
besed skrivnostnih šepeta,
spet Valentinovo besedo ima,
rodila se ljubezen, privrela iz dna srca...

Soba brez vrat.
Soba brez oken.
Stene so bele;
tudi strop in tla.

Na sredi je miza.
Pusto vse ostalo.
Na mizi je pismo;
se prebrati ne da.

Črke so packe.
Velike in male.
Scenarij te igre,
ki se enkrat konča.

Prešernu uka žeja
je spoznala,
da poet živi
in umrje brez g'narja.

Kot ptič ujet Gregorčič
tožil je samo,
da človeka ustvariti nikar,
in kako mu je hudo:)

Morje mi kvari poteze
začrtane v mislih zadetih.
Lilije mi prinese bele
od solz neobrisanih,
čistih kot steklo,
in vrednih kakor diamant.

Ne upa, kakor jaz.
Bojiva se.
Letela bi, a ne znava.
Želela bi si,
a več ne veva kaj je to.

Sedem, že svinčnik dam v roko
in pišem.

Mislim le ogrado podrem, pustim, naj pasejo se in sprva nič ne brišem.
Je včasih nevihta in močan dež,
a kdaj le po puščavi tavam
misleč, ah svinčnik, sam ne veš,
al pisal bi, ne pretiravam;
se odločit kdaj ne zna,
pusti vse delo, se vda,
nalašč pusti praznino belo,
pa ve, da mi bo prekipelo,
a rekla žalega mu nič
ne bom, kar bi lahko bolelo.

Nocoj bom zopet tvoja.
Risala ti bom odlomke
minulega dne
in nasmejane obraze mimoidočih.
Skupaj s tabo
bom brskala po spominu.

Zleknila se ti bom v naročje
in sanjarila o njem,
ker tebe poznam,
vedno si z mano,
ko me vsi zapustijo,
si ti še vedno tu,
tik ob meni.

Če bi znala zapisati,
točno to,
kar v tem trenutku čutim,
bi nastala najlepša ljubezenska pesem.

Ja, če bi znala zapisati,
kar v tem trenutku čutim.

Pa ne znam, znam samo čutiti,
in to, kar čutim, je visoko,
na prvem mestu lestvice,
moje , seveda …

Nocoj bom zopet tvoja.
Risala ti bom odlomke
minulega dne
in nasmejane obraze mimoidočih.
Skupaj s tabo
bom brskala po spominu.

Zleknila se ti bom v naročje
in sanjarila o njem,
ker tebe poznam,
vedno si z mano,
ko me vsi zapustijo,
si ti še vedno tu,
tik ob meni.

Lovec puško v rokah drži,
ko tiger tiho na jasnem leži.

V trenutku lovec puško uperi vanj,
nameri,
spozna da zaman,
saj tigrova podoba mila,
na lovčevih očeh solze nabira.
In tiger le ostane tam,
kjer lovec je meril kratek čas vanj.

Lovec se počasi odpravlja,
ko tiger se hitro na noge postavlja...