Iskanje poti,
bežanje pred sabo.
Surove besede,
namišljene zgodbe,
odsevi črepinj.

Telo krčevito,
skrito v temi.
Pogledi dvoumni,
napačni koraki,
s peskom zasute besede.

sčasoma

ne bo več glasov
niti rok
ki bi se še zajele
pa tudi ne dovolj zemlje

da bi jih lahko povsem preplastila

Trenutek, ki traja v nedogled...
Objem tvoj, ki čutim ga za hip,
utrip srca, ki trepeče v noči,
tvoja želja, ki se plazi vame.
Realnost v dotiku sanj;
čutiti, živeti, umreti...

Zanimivo,
morda žalostno,
neprepričljivo
in izmišljeno?

Pričakovanje preveliko,
naivnost brez meja.
Naivnost z razliko,
beseda ve izda.

Jezik za zobmi,
toba, v besedi je moč.
Prisluhniva tišini,
naj sklene se obroč.

Neskončno hrepenenje,
ki me vso prevzame,
da neizprosna bolečina v duši,
vztraja in ne mine.
Vsak vdih, spoznanje neizbežnosti,
ki omrtviči moje telo.
Misel, oblegana z vseh strani!
Zadržana, uničena, poteptana.
Vdih, samo do stisnjenega srca!

včasih jo nemo gledam
sprašujem
ko se bosa prestopam

na ošiljenem kamnu
zaplešem
na konicah vseh misli

se vkopljem v temo
osvajam
njihov pogled v meni

In odmevam.
Odmevam.
Evam.

Jutranja ura,
mesto budi.
Sončni žarki,
mehčajo asfalt.

Na sivem balkonu,
ženska miži.
Tihi mir,
blešči ji v oči.

Ko prvič sem slišala
tvoj glas,
nekaj se je premaknilo.
Usta so se razvezala,
govorila, da
naredila bi vtis,
odtis.
Pustil si nekaj,
majhnega, tako dragocenega.
Besede ne zmorejo tja,
kamor si prispel ti.

Zebe me,
prezebla sem.

Tujka sem,
to ni moje telo,
primi me!
Kje je oltar darovanja,
da ne okamenim
za zmeraj.

Moja teža je velika,
kot črna je na steni slika.

Slutim v daljavi luč -
izmika se,
v sebi slišim trušč.

Prošnje jokajoče so prevara,
ki utrujajo ude mi napete.