Nekateri bi preprosto rekli:
»Prestara za traparije,
premlada za pametovanje.«
Drugi ne vedo kaj bi z mano.
Stojijo in si praskajo glave -
ne, nisem nobena smrklja,
samo leta »dobro skrivam«

(s prvimi prameni sivine)
in nisem abnormalna
ker vase ne vlivam
neznanskih količin alkohola
(nikoli še nisem bila opita),
ker ne kadim
in ker nimam vozniškega izpita.
(Kaj mi bo, ko pa nimam avta?)

Zdomec -
vlačim kovčke za sabo,
z vsakim korakom so težji,
in bojne rane se kopičijo
iz dneva v dan.
Nosim jih kot rumeno zvezdo
na prsih.

Kamen v čevlju.

3 pod lediščem,
sključena in prilepljena
na kovinsko klop
pod seboj -

Opazujem.

S premrlimi nogami
v črnih škornjih
iščem ideje v beli sapi…
Ritmično -
vdih, izdih

Tu smo nekje na koncu sveta
kot neka vrsta božjih iztrebkov
vse kar je dobro se vrača nazaj
a kvarno se snovno razkraja.

Tuhtam, razmišljam kaj delam tu
kako naj se vedem do sebe,
iz neba dobivam sanje v dar
me hranijo indijske vede.  

Bog mi je pustil slutnjo za sled
in vero, da bi se našel,
oprijemam se vesti kot vem in znam,
živim v prepadu in pasti.

Tujih rok se oklepam,

ker sama se izgubim.
Polnim praznino s tišino,
z mlačnimi poljubi -
v mraku ližem si rane,
zaprem oči
in sanje lovim.

Veš Sonce, za tebe imam vprašanje,
kam odhajaš ko objamejo me sanje, im luna, zvezde mi v noč krase nebo,
kod skrivnostne ti poti teko ?

Če morda  poljane, so morja,
cvetlic prelepih v skritih koščkih tam sveta,
solzna lica otrok, ljudi,
naj žarek tvoj jih osreči, jim lica boža, solze posuši....

Zasej radosti tam, nasmeh,
verjamem, čutim v tvoj uspeh,
da jutranja jim zarja tvoja,
polepša dan, krasi njihova obzorja. 

med kamenjem
se smejem
obtolčena
z objemi

dušim se

obsijana s soncem
se smejem
pod kamenjem

nekdo pred menoj
je plesal
pod skalo
se na ves glas smejal
in se vanjo vklesal

pojavi se
kot prazno polje

izsušena zemlja
in vreča skaljenih semen

pestujem prst
kapljam tišino

občutim dotik
sijanje pepela

Slovenec sem, po krvi, blatu in urinu,
Rojen v Ljubljani pri Trzinu,
Poet po božji volji, ljubimec na poziv,
Za lumparije vnet, zagret za vsak izziv:
Sem letal s cveta na cvet svoj čas kakor čebela,
Dokler me na svoj med ni čudna roža ujela,
Ki se ji po latinsko »Moškojedus« pravi.
Ah, da takrat ostal na varni bi razdalji
Tej smrtonosni, demonsko zli cvetlici,
Prelepi, a strupeni amorjevi puščici!

Ne obotavljaj se te pesmi brati,
ko boš stara, če se znajde pred teboj,
v svoji samotni izbi si jo zapoj,
tiho, da jo boš slišala jokati,
kako sem ljubil te, kako sem bil le tvoj.
In ko boš čula v njej moj glas drhteti,
boš zmogla še v njen zadnji stih verjeti:
Zdaj tu sem spet, pri tebi sem nocoj...