Poskus prignan do skrajnosti
(ker ne zmore vztrajnosti)
pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje
razpršene v drobne sanje
padejo v prejšnje stanje
v rahlo nežno sladko spanje
ki ga ziblje valovanje
da se sredi sanj nasmiha
a zdaj spet nekdo budi ga
in naganja v blazen jok
v skrhan in natrgan lok
ki se pne iz bolečine
v neslutene višine.

Vaša smrt me je užalostila,
kot druge, a nič več kot to;
rečem si: življenje je nepredvidljivo!

Zdaj zbirajo Vaše najlepše fotografije
in tiskajo znamke z Vašo podobo
za tri penije.
In mediji skrbno pazijo na Vaš svetniški sij,
da ga ne umaže kakšen škandalček,
kakšna nepotrebna afera,
zdaj, ko ste tako ali tako
že imeli zmenk s smrtjo.

Čemu naj morje bi napisal stihov
o neki Lavri, ktero sem bil snubil
za tistim šankam, kjer marskter že zgubil
je mošnjo in srce od njenih mikov?

Čemu naj bil bi hlapec, sluga cmihav
in ko Petrarka ji s peresam služil
do konca svojih dni - je sploh kdej skužil,
de ji zaman je skoz na dušo pihal?

Ne, rajši bom skrivaj napravil hajko,
dolgove pustil deklici prevzetni
in spet na up v drugi pil kantini;

Slikarjev dandanašnjih umetnije,
Iz vseh mogočih izmov spakedrane:
Morbidna platna, polna saj in slame,
Ogromne rjuhe, žolte od scaline,

Nad štafelaji stresene pomije,
Umetne mase z brenerjem ožgane;
Jermeni, britve, žage, kri, membrane,
Ure, skratka vsa muka modernije

Ganila ni jih, ne tvoje malarije,
Olja tvoja ta kruti svet še ni dojel.
Vem, težko je! a kdaj umetnik ni trpel

In kdaj, če ne po smrti, se proslavil je?
Cel kup poznamo že teh žalostnih usod;
Umetnik biti, to se pravi...biti ubog!

Počasi gladiš
robove zmečkanih trav.
Bučiš v drobovju.

Od nekod se je vselila v moje bitje
preplavila naenkrat je telo,
drget zajel me je že ob pogledu,
koliko lepote mi je predstavilo nebo.

Mladost ni našla mi odgovor,
kako naj ta odnos zadržim čim dlje,
saj v ovojnicah vseh mojih čustev,
čutil sem, da mi srce bije le radi nje.

Iz sobe v sobo
pa še nazaj,
preveva me spoznanje,
da je v vsakem kotičku
mojega domovanja
kakšna moja stvar.

Vse ima svoje mesto,
stalno ali začasno,
moder šal lenobno leži
preko kavča,
dragi uhani se bleščijo
ob postelji,

Ko si v meni,
te v sebi ne čutim.
Tvoji dotiki zdrsijo
čez meglico telesa.

Dekle, ženska,
ki živi življenje
ni jaz:
ko te poljublja,
ko služi,
ko ne joče,
ko hodi naprej,
mene pušča zadaj.

Zaprosil bi
za tvojo roko

ceste so
dandanes
še kako
nevarne

Sveti luč
na koncu
tunela

tistim,
ki iščejo
pot skozi
življenje