Ustrelil sem šerifa
z levookim pogledom
nameril sem mu
v plemenita jajca
in mu jih razbil
kot bi pekel piškote

Ustrelil sem šerifa
brez brade in vesti
drugo kroglo sem
mu poslal v srce
lahkotno kot
kupidovo puščico

Cesta brez začetka
koruzna polja
brez traktorjev
žejna trava
med vrsticami
vodni stolp
s suho vsebino
paradižnik,
ki ga tam
več ni

Bežim pred realnostjo
da bi bil s teboj

čeprav si želim
biti s teboj v realnosti

Bele so vrane pozimi
belo je hladno sonce
zaripel glas póje mi
bele so vrane pozimi
kot razpoke med njimi
ki začenjajo konce
bele so vrane pozimi
belo je hladno sonce

V oblaku dima
utapljam svoje dni
v zapletenih stihih
iščem svoje besede

V smehljajih spomina
me pomirja tvoja bližina
v dojemu gravitacije
padam v resničnost

V osumljeni tišini
slišim solze bolečine
v senci osamljenih noči
bijem bitko z mrazom

Ujet med štiri prazne, hladne stene,
kjer te pustota stresa do kosti,
ko nimaš več izbire prav nobene,
razmišljaš kdo in kaj zares da si.

In tu spoznaš, kako življenje vene,
kako ob tebi čas naprej beži;
in ko ne najdeš sreče zaželjene,
ko ravnodušje stisne te v pesti,

Utrgal te bom,
kakor figo zrelo.
Če kot list boš urezala,
me ne bo bolelo.

Briga me za vse kar gre.
- za vse kar hitro mine.
Hočem; le to kar je.
- kar ker s tabo ne izgine.

Sneg prši v brezkončni,
nemi večer;
duša je prazna in bolna,
v njej je nemir.

Popotnik utrujen in sam sem,
ki tavam v noč,
le še s spomini medlimi
v preteklost zroč.

Kje so vsi tisti svetli cilji?
Ne vidim do tam...
Kako sem ljubil ves svet,
a zdaj sem sam.

Poberi ven koščice
in
posadi
sebi
lastno
drevo.

Vsak dobi lepi prostor v glaviv kateri si lastno svobodo budiin če je preglasno kaj v telesu,kot Bog si svojo deželo miri.

Al' kaj ko z rojstvom pride naturavsa polna želj, strasti, hudobij,v tej isti glavi se rad um prikrije,v ponižnega slugo se spremeni.