Imel jo je v rokah,
jo gledal, občudoval,
obujal z njo spomine...
kod da pričakuje, da bi oživela,
da spet občuti njen dih,
ji prisluhne, sliši njen glas,
občuti njen dotik rok toplo dlan.

A usoda je hotela, mu jo vzela,
mu jo iztrgala iz rok.
Zdaj spi tam večni sen,
le rože, ugasla sveča,
snežinke, ki so prekrile,
pobelile njen grob, spomenik,
krasijo njem poslednji dom.

 

Njen hladen nasmeh,
nas je razveselil, prevzel.
ko nam severni veter gladi lica,
moč kuje, mu kljubuje samotna ptica,
že sprašuje, če morda kdo jadikuje.

Severni piš, leden obliž,
nas je predramil. prebudil iz sna
Snežinke poplesale so, nas razveselile,
naravo s sneženo belino pokrile,
ji odejo zimsko poklonile.

Takšno s plamenom,
gorečo, sijočo, po majlu,
takšno so mi poslali,
me ob tekstu z njo spoznali.

V spomin na umrle,
ko voznikov pijan je um,
imel moči, meglen razum,
si v pijači za volanom iskal pogum.

Le v opozorilo pijan voznik, na znanje,
pa saj kri nedolžnih niso sanje,
ko ranjeni, trpeči so ob življenje,
bil pred vožnjo za šankom si, zdaj smrt se seje.

Gledam te
in sem ves nemočen.
Tako daleč si
pa vendar čutim tvoj vpliv.

Gledam te
in sem brez moči.
Tako daleč si
pa vendar svetiš mi v srce.
Gledam te
ko bdiš tam vsa mogočna.
Tako daleč si
in polnost tvoja je praznina moja.
Gledam te
in rad bi se dvignil k tebi.
Tako daleč si
in tako nedosegljiva.

V parku na jasi
v dežju stojim.

Pogled upiram gor
v nebo,
k luni in zvezdam,
ki jih ni.

Pogled upiram gor
v dež,
k mrzlim kapljam, mojim solzam,
kjer si ti.

Pod drevesom spoznanja
sta se spoznala;
od takrat naprej
le še en drugega iskala.
Od drevesa do drevesa
se v vejah izgubljala;
v drevesnih vejah
sta se poljubljala.

Ko se veja je zlomila,
je deklica padla,
daleč dol na tla,
in se ni več pobrala.
Poleg nje je ležal on.

Legam v prazno naročje spominov,

ki so že zdavnaj izgubili svoj

vonj v objemu hladu, ledene osti

se režijo, ko zabadajo v moje

drobovje in ostri čekani trgajo

drobceno seme porojenega upanja,

ki se stiska v kotu in čaka, da

ga prebodejo in obesijo na krov 

To kar vidim je iluzija.To kar slišim, laž.Od kod torej solze in bolečina, ko na zemljo leže mrak.Kam se skrije ves pogum,ko ostanem sama.Zakaj takrat napadejo besede in spomini z vso močjo in brez opozorila. Ni odmorov, ni izhodov, ena pot. Polna slabih in dobrih trenutkov pod dežnikom preteklosti. dolg tunel presenečanj in na koncu luč....sreča bo prišla

Z vsakim vzdihom se vame pogrezne
nešteto molekul duhovnih sledi,
z vsakim izdihom olajšanje čutim,
in silno željo, da nov me krepi.

Tako vse življenje se znova obujam
in gledam okoli ostale ljudi,
vsi smo enaki, slično grajeni,
vse nas ozračje in hrana živi.

So se čustva razbohtela
med drevesa, gozdnih tleh,
so me potke osvojile,
me vodile z njo v greh.

O ti jasica med listjem
čuvaš srečo in mladost
odkar sva prvič se ljubila,
tu ostala je skrivnost.

Večkrat tam v senci krošenj
se na mahu znajdeva,
tudi gozd se z nama ljubi,
saj sva z njim prepletena.