S prazno glavo
in oguljenimi besedami
pridigaš svetu,
Veliki Mož.

Doma iščeš Boga v steklenici

Rdeči cvet v laseh -
in tvoja roka v moji,
topla in potna.
Pusti vetru naj te vodi
čez žitna polja – dalje, dalje…
Žgoče sonce na ramenih
budi svobodo v nama,
z zlatimi poljubi preganja sence
sivega vsakdana.

daj, pridi na pivo
izcimi se njih večkratnik
postaja samo še bolj vznemirljivo
prija tako pozornost, kot pivo
zastrupljati pljuča
sredi mesta, nad vsemi
se zdi tako romantično,
filmsko je doživljati tako grešnost
sleči angelski kostum
je edina pot do razodetja
prija...

Počivajo v zimskem snu,
gozdovi, pšenična polja,
le Mura teče svojo pot,
skozi zimski dan v hladno noč.

Griči tam prekriti so z belino,
zvonik ponosno zre v dolino
kjer ptice igraje preletevajo nebo,
ko gledam jih mi je lepo, toplo.

A noč že krajša, Svečnice bo dan,
pokukal spet zvonček še zaspan,
cvetlic na ducate privabil bo na plan,
da življenje obudil kot iz sanj. 

Postal bom branjevec, 
mega hit na tržnici. 
Ponujal bom, 
moderno, vsi želijo bio..
Prodajal bom sir,
pardon, sirove luknje.

Lično vabljive zavitke,
omamne,  zapeljive.
Skrivnostna poslastica,
za petičneže, rastlinojede,
ki me krmijo z obljubami,
škodovalo jim ne bo.

V tem zimskem času urejam si spomine
od mladostnih dni pa vse do zdaj,
iskal sem vedno mir v sebi,
da bi isti bil kot  mesec maj.

Čeprav  je vsak med njimi svojstven
je  čas brstenja  od nekdaj moj,
oči mi vpijajo vso to kipenje,
vgrajujem si ga v dušo sloj po sloj.

Vsak išče sebi slična čustva
med nami vidna so le v očeh,
spomin me vrača v mladostna leta,
ko sva še mislila, da je to greh.

povpraševanje
po ljubezni narašča
v višjih pisarnah
se sliši tiktakanje
bioloških ur

Ležala sem na hrbtu
in pri srcu mi je bilo neizmerno toplo,
da sem se počutila kot vulkan,
čakajoč na poziv, da izbruhne
v vsej svoji moči
ter pokoplje njega,
ki mi je šel s prsti skozi lase,
njega, ki je vzvalovil klasje,
veter, ki je v polje vrezal vzorce
neprehojenih poti.

Dlan je brisala solze,
nasmeh je brisal strah.
Danes stegujem umazane roke,
upanje drobim v prah.

Koraki, na tisoče korakov,
stoj, poslušaj
neslišno pesem uličnih junakov.

Skozi membrano papirja
ti zrem v oči
Svilene.

Noč tihuje v samoti. 

Stene so težke z besedami,
gosti dan se je zlil v odtoke.

Še ena nevihta je mimo.