Ponovno prebujen
z odprtimi očmi
z nasmehom na ustih
z razprtimi dlanmi
s pesmijo v srcu.

Z odprtimi očmi
polnimi idej
takih in drugačnih
smešnih in resnih
za vsakega nekaj.

Z nasmehom na ustih
ki ga širi naokoli
nalezljiv je kot gripa
a precej lepši
in toplejši.

Sodobni Peter Pan,
čaroben in neukročen -
otrok Dioniza
v toku norosti ujet.
Krojiš si lastna pravila,
brezkompromisen in trmoglav.
Opit  od življenja
blodiš okoli -
Stojiš na vrhu sveta
in čas se te ne dotakne.
Kralj iluzij.

Perpetuum mobile

lahko doživiš orgazem
s čustvenega vidika?
kje je ta vez, ki
jo splete bližina
-čutnost, čustvenost, prijateljstvo-
kje so meje, ali lahko
presežeš zadovoljstvo v plus?
misli mi begajo
v minus
matematika mi nikoli ni šla
zato se ne spuščam v njo
nekaj mi jo prepoveduje
zdaj pa ne vem kaj
je prav in kaj narobe

Pozdravljena moja nežnejša roka,
moje drugo uho,
moja daljša noga.

Pogrešala sem vas, svoje parne prste,
da lahko objamem sebe,
namesto tebe.

Izgubljeno tavala sem,
brez svetlejšega očesa,
poti iskala, sama...

In prsi, veš da sta vedno radi par.
Brez tvoje večje,
moji za dotike ni mar.

Ko slišim tvoj glas,
že vijem se ob tvoj stas,
tudi poljube, vse obljube,
da tvoja sem, tukaj in sedaj.

Kako lepo mi božaš telo,
tako toplo poljub ljubi oko,
tvoja bližina na nekaj spominja,
na brezmejna potovanja.

Potovanja v dušo človeka,
kjer je ljubezen uteha,
sonce na zemljici tej,
ljubezen brez mej.

Tatinsko prikrade se ti za hrbet,
zanka  okoli vratu.
Najprej nežna in neopazna,
potem groba in pogoltna
- parazit, ki mu nikoli ni dovolj.
Zavije te v smrtni hlad,
objem  praznine –
anhedonija.

Tih in siv ostaneš
na tem svetu,
z luknjo v prsih tavajoč naokoli
in ne moreš potešiti žeje.

Čemu naj morje bi napisal stihov
o neki Lavri, ktero sem bil snubil
za tistim šankam, kjer marskter že zgubil
je mošnjo in srce od njenih mikov?

Čemu naj bil bi hlapec, sluga cmihav
in ko Petrarka ji s peresam služil
do konca svojih dni - je sploh kdej skužil,
de ji zaman je skoz na dušo pihal?

Ne, rajši bom skrivaj napravil hajko,
dolgove pustil deklici prevzetni
in spet na up v drugi pil kantini;

svarim ga, kdor zaljubi se v točajko,
konča kot jaz: na večni puf prekleti
utapljal žalost bo v cenenem vini!

Zakaj glas tvoj možgane vedno zmede,
srce kupidova strel'ca zadene,
pristanem v mlaki črne teme,
počutim se kot kakšen grd kup bede?

Zakaj tvoj pogled ohromi življenje,
postane neboleče, lepo, srečno,
toplota v srcu naredi ga večno,
a vendar čutim neko obolenje.

Ta parazit, ki širi se po meni,
privid sreče, veselja, in lepote,
ta pripravi me, da škodim sebi.

Človek, na robu prepada si,
ne tu - ne tam na drugi strani -
neskončnost pod tvojimi nogami.
Akrofobični zadržki?

Hēphaistos,
kovač življenja -
izmaličen si, utrujen…
Z žeblji pribit
kuješ lastne si okove.
Iščeš odrešenika v sebi.

God is dead

Ne odidi.
Ne odhajaj.
Spet in spet.

Kot da hišo imam brez strehe
in podstrešje razmetano.
Burja piha, "odnesi vse"!
Podstrešje prazno, pusto, snažno.
In svita v brezveterju se nov začetek.