Valovi zabrišejo sledi,
zrnom za zrnom- pozaba

Kako je izgledal tvoj obraz?
Tako zamegljena je slika...
In melodija tvojega glasu
spremeni se v tih odmev

Nikoli pozabljen,
Obljuba dela dolg,

strmim v belino
vedoč da bo trmasta
molčala

zadnje čase
prostituiram črke
od osmih do štirih 

nimam pravice
čuditi se
čudni
onemelosti prstov

Kot pozibavanje na barki,
Vse se je podiralo, rušilo,
Ljudem je bila pretrgana nit življenja.
Nekaterim je bilo dano, darovano.
Nekaterim le muke pred smrtjo.
Umirali so otroci, mladi, nedolžni .
Nihče ne bo vedel koliko, zakaj.
Na tisoče odpritih oči več ni videlo.
Utihnile so besede, zamrle ustnice,
v mukah je prenehalo bitje srca.

Mi prijatelj je potožil,
očala spet nekje založil,
morda jih pozabljiv zgubil,
le da spet bi jih nazaj dobil.

Kar kup težav sedaj ima,
časopisov brati se ne da,
filmi, podnapisov kot da jih ni,
že jezikov tujih se uči.

Ko po mestu hodi okoli ozira,
pozdravlja vse, ne bo zamer, prepira,
morda so znanci, jih ne prepozna,
brez očal res kup težav ima.

Če snežinke bi spregovorile,
kje lebdele so, se spremenile,
postale bele, delček zime,
ko obiščejo nas,so razveselile..

Povedala bi kako so nastale,
oblik prelepih, željene sanje,
kot zvezdice vabljive, vznemirljive,
moč narave, hladne in minljive.

Prekrile so doline, gozdove, mesta,
obiskala snežna nas nevesta,
polepšale so zimski čas,
opojnost belo, mraz.

Kot da bi jokala,
se topi, od nje kaplja...
Iz pod strehe je oživela,
vedno krajša je, nemočna,
spreminja se v nič,
tako kot je nastala,
jo je ustvarila narava,
zima, letni čas,
zdaj pa ji jemlje moč,
spreminja v nič.

Morda bom poklicni vojak.
Bom strah in trepet sovražnika.
Nasprotnik se me bo bal.
Toda komu bom služil ?
Zakaj bi ubijal, ustrahoval ?
V imenu koga, za koga, zakaj ?
Moje sanje bi bile krvave,
trupla bi me preganjala v snu,
postal bi krvnik, plačanec,
za seboj bi puščal krvavo sled.

Kako naj um si poučujem,
da bo v skladu z vestjo,
kako naj duši vse razložim,
da ne bi živel tako stresno.

V pomoč je dana tudi vera
nevidna je to moč z neba,
a kaj, ko sij užitkov zemlje,
premočno v moje bistvo sija.

Skozi rolete
Prodira igra luči
Ugasnem oči

brez ljubezni, brez srca
brez občutka, brez meja
brez podobe, brez načel
sem svoboden, brez povelj

brez razloga sem prišel
brez razloga bom prešel
brez prijateljev živim
brez razloga bes mirim!

brez omike, brez manir
padam v brezno vseh ovir
gluh in slep za vse grdo
brez pomena je vse to