popoldneve vse prespim
in noči v polsnu bedim
sanjam sanje te vsakdanje
vsak dan padam globje vanje

ležim, počasi se topim
in tavam, v mislih stran bežim
v domišlijskem svetu rim
vsak dan bolj se izgubim

melanholija me popada
ne ločim vzpona od propada
zame vse je v ruševinah
ker svet vidim v sivinah

etikete, etikete,
ti kazalci identitete
vse ljudi v njih sem vdel
da lažje bom celoto štel

ti pogledi, ti pogledi
razberem v eni vas povedi
več ko vaših hib spoznam
vse bolje vem da tu sem sam

ker te besede, oh, besede
izpele so se že besede
ki jih bridko mrmrajoč
ponavljate vsak dan in noč

Čaka lep kotiček te,
pripravljene so igrice,
rabelj, tvoj odrešenik
ni zanesljiv tovariš!

priznal si vsa heretična,
poganska bogokletstva
zdaj jedel, dragi boš malik
kar v svojem kotlu cmariš!

zastonj ti nudimo pomoč
bedimo s tabo dan in noč
in kažemo ti pravo pot
zakaj nas, sin, sovražiš??

Zaman iskal sem tu užitek
V svetu dolgih temnih senc
Morda pa le preveč sem plitek
Ker razumem ne tendenc

Veselja sreče in pohlepa
Ni mi mar časti, imetja
ta brezbrižnost me oklepa,
le nagon do preživetja

Brani mi da bi zadal
Si sam usodno sladko smrt
Pretrmast sem da bi se vdal
V sladki up na rajski vrt

Udari me po licu,
pa ostal bom trd ko skala-
saj v mojem klicu
strah bi množica iskala.

Izpraskaj mi oči,
pa še vedno bom obstal,
saj že zdaj me ne boli
a tudi nebi ti priznal!

Lahko ukažeš glasbi
da preneha naj igrati,
in prepoveš metulju
da se igra na trati-

Ni več moje duše,
ker bila je vzeta-
po poti kjer zdaj hodim
le pustinja je izžeta.

Ni važno kam da stopam
vselej trnje pohodim
ne pomaga mi če jokam
spet in spet v krogu blodim

Tu, kjer rože so uvele
in drevo življenja palo
ker ni rdečega več cveta
ki bi ga prot' soncu gnalo

dajte mir ubogemu človeku
dajte mir nedolžnemu človeku
pustite ga na klavrni poti
naj revež se sam spozna v zmoti

pustite ga, saj že sam dovolj trpi
pustite ga, naj se iz spanja zbudi
in umre naj, če hoče, to njegova je pravica
naj užije svobodo kot nedolžna ptica

ponudite mu roko, saj ne bo je vzel
ponudite mu radost, saj ne ve kam bi jo del
ljubezni se boji in raje v bolečini blodi
z veseljem hrbet boči ko garat' na polje hodi

tvoje napake
so vir vse navlake
hodš po mestu
in poslušaš slake..
preklinjaš čez oblake
zraven šteješ korake
na večerjo povabi mene
pa vse svoje svake
nisem iz Mlake
jem pečene rake
žabje krake
in to brez omake

Če bila bi zvezda

Če bila bi zvezda,
bi v večer tvoj zažarela,
pot ti pokazala,
tisto pravo, nezmotljivo.

Če bila bi zvezda,
bi se zjutraj tiho umaknila,
in pazila,
da bi dan tvoj bil prijeten.

Pa nisem zvezda,
zato včasih pridem, ko ni čas
in drugič spet vse zamudim;
le zagledati želim si tvoj obraz.

Odprla so se notranjim očem
svetlobna telesa vseh božjih tem,
naenkrat zagledam nevidne ljudi,
premočna svetloba od njih me slepi.

Uspem jih vprašati za večni nasvet
kako naj razumem nešteto njih let,
odgovor drugačen se v meni zgodi,
sklop njih celote nas preko Krista budi.