V globini srca,
spet nevihta igra.
Iz ust želijo privreti besede,
ki podarile bi tvoj kruh.

A počasi mesiš testo.
Vsaka vdolbina,
je nova stopinja,
v gmoti skorje življenja.

Čolnič zadel je ob čeri,
nemočna lovim zrak.
Brodolomka na obali,
ovita sem v zvok narave.
Pozorna sem na vsak drsljaj.
Veter se igra z lasmi,
pljuča dihajo na glas,
sol se lepi na telo.

Moj Angel
ti sije lepota
od znotraj in od zunaj
od zgoraj in od spodaj
od spredaj in od zadaj
te poljubljam
Tvoj Lucifer

Pesmi sem začel pisati zaradi tebe, ker sem biu nor nate in se zaljubo vate. Ko me vedno pogledaš me je strah zaradi tebe, bila si moja lepotica in še preveč kot kraljica.

Malo oguljena misel ožuljena rabi reset.
Jo peljem z labodi na sonček ob vodi svobodo ujet.

Ob vetrcu rečnem in vonju poletnem
srce se potihem smeji:
z vsakim korakom je zrak bolj mehak 
in utrip se lahkotnejši zdi.

In končno sem srečna, da sem lahko jaz
in da sem samo jaz, nasmejani obraz.
Tu daleč od doma sem najbolj domà,
brez tesnih okvirjev svobodna gospa.

Z vetrom se dviga,na vetru potuje, v vetru poje to pesem. Z vetrom poplesuje, veselo mlada Ajda, ko njeno srce v melodiji pozvanja.

In nekdo, nekje, čuti Ajdo v vetru,
ta nekdo, nekje, čuti nje dotik.    
In nekdo, nekje, vidi jo v sanjah,   
ta nekdo, nekje, zasluti še njen dih.

Dvigajo se tiho njene male sanje,
dvigajo se tiho, a goreče          
in o ljubezni sanja mala ajda,
o ljubezni, ki v vetru pozvanja.

Čisto nežno, ga  pogleda mala Ajda.
Ko njeno ga srce v melodiji - nagovarja.

Kot mačka se giblješ,
prefinjeno, neslišno, pa vendar opazno...
Kot mačka, čakaš na priložnost,da
mi zasadiš kremplje v poten hrbet...
Kot mačka si spretna, četudi včasih na videz izgubljena, vedno pristaneš na nogah...
Kot mačka z vzdignjenim repom greš vstran, a prideš nazaj, ker veš kdo te najbolje nahrani...
Nič; "Muca Maca"...
Vzel si te bom kot mačko, in ugriznil v tvoj odišavljen vrat ...
Zlomil ti bom osem src, pesjanar nisem, zadnje bom pustil...

Bil je večer, radosten in svet,
Ko skupaj smo želeli se v preteklost zazret,
Prerastel večer  je v marsikaj več,
Iz naju je bruhal plamen žareč.

Srečna usoda tako je želela,
Da naju skupaj videti je hotela,
Bili so vzponi in padci do vrha gore,
Kmalu sem ugotovil, da brez tebe ne gre.

Iskrenost je tvoja največja vrlina,
Kakor postava, srce in tvoja toplina,
Ostal ti bom zvest do konca življenja,
Ker vredna si mojega potrpljenja.

Včasih imam občutek, da sem čisto, čisto sama. Da ga ni človeka na svetu, ki lahko bi ga imela rada. Včasih imam občutek, da sem drugačna in nevredna, da sem majhna in nevidna in grozno nevedna.

Izvrstno, dr. Mengele, pošiljka je prispela;
malo griže, predvsem tam niže, ... izmeček, pridi bliže!

Poizkus 1845 A: dopamin!
... na, pa bova videla, kako bo zdaj fin!
CRK CRK
... apliciranje končano ...
... truplo je podano ...
Ni skrbeti, dr. Mengele, ne bo nehalo smrdeti,
glej jih, kakšni so, presneti!