V temnem senčnem od sonca skritem
gaju
Sem dihal
Vonj, vonj, ki je polnil nosnice,
je bil sladak.

Brez zadržkov, skoraj eno uro,
sem sanjal
Vmojih sanjah je plesala
mlada deklica
Vonj, vonj, ki sem ga sanjal,
je bil sladak.

odkril sem danes tvoj oltar
zgrajen na upanju od nekdaj
srčni dar postavljen pod nebo
dvignjen visoko gleda naprej
ko žrtev vsaka postane drevo

gozdno svetišce objemal bo mir
žrtev in dar v eno bo zlil
oltarje stare mah bo prekril
srce tvoje bo meni pustil

Usoda se rada poigrava.
Jaz tudi.
Upanje je večni kolovrat.
Jaz upam.
Veselje je v malih stvareh.
Mala sem.

Brez vere ni motiva.
Klečim.
Odpuščanje uho v srečo.
Živim.
Čas sedaj stoji.
Tišina.
Zate domovina.

Malo sem pil
filozofiral
kadil
masturbiral

Pač

Božič je bil

To je super mesto. Ja, to mesto je res
nekaj posebnega. Najlepše mesto na svetu, za nič ga ne bi menjal,
mi reče prijatelj, ko se počasi vlečeva skozi decembrski vrvež
razpenjene reke obsedenih nakupovalcev.
Spet ne rečem nič, rahlo pokimam: pojdiva na pivo!
Postreže natakar z dolgimi lici in očitnim mačkom,
srebava vsak svojo zlatorumeno merico, še vedno opazujoč
neusahljiv tok polietilenskih vrečk, zamolklih plaščev in pisanih šalov, kožuhov in
anorakov, dežnikov, balonov, cekarjev:
kondenzat vztrajno megli okna lokala, občasno kaka kapljica steče
po steklu navzdol, gostje prihajajo in odhajajo, tako je to.

Spet me kliče. Pozno popoldne je in
pravi, da kliče samo zato, da mi pove, da me ima rada.
Odsotno hodim gor in dol, ja... ja ... aha, ja...
s slušalko vestno prilepljeno na uho z drugo roko prestavljam
stvari po sobi, kot bi jim s tem pomagal poiskati pravo mesto,
jih skušal obuditi v življenje.
Kup umazanih srajc in nogavic na stolu, težek sneg na mansardnih oknih
in na parkirišču pred Likovno akademijo, zgradba glavnega štaba
Nove ljubljanske banke, ampak ona govori, govori, govori, govori.
Popoldan se je že prevesil v večer in noč,
z muko ugotavljam, da tega iskanja še dolgo ne bo konec, končno
vpraša: Ali imaš dovolj denarja?
 

Demon spomina seme v sebi nosi,
čaka, da po tebi ga lahko raztrosi.
Od večnosti preži na tebe ves zatekel,
se zdi, da čas stoji napet, za té nabrekel.

Naj tvoja era bije boj,
kjer trdnost časa dominira,
naj to bo tvoj napoj,
ko k tebi pot si vrag utira.

V eksploziji časa svoje trosi hrani,
da v času tvoje erozije v tebi se nastani.
Nabirajo minute se, z utripom svojim v tebi biva,
in pride času čas, da v tvoje jedro se izliva.

Z jezikom je okušal rane,
s peskom posute,
s tisto drobno mivko
iz katere je štrlel nož.

Švist.
Spet švist.
Švist.
Nesojeni Zorro je pustil
sledi brazgotin,
da se bodo imeli vnuki
s čim pobahati pred
svojimi prijatelji.

Vsaj upal je tako.

Široko nebo, nešteto možnosti.
A le ena pot.
Tisoč luči utripa samo zame.
A jih ne vidim.

Izgubljena brez cilja
tavam po poti.
Poslušam nasvete,
ki mi ne pomagajo.