Lahko ti stokrat rečem hvala,
Pa se ti ne bom dovolj zahvalila.
Zato sem se odločila, da poskusim
in ti posvetim pesem. Torej:

 Hvala, ker si z mano, ko trpim.
Hvala, ker odideš zadnja, ko se smejem.
Hvala, ker me podpiraš pri nemogočem.
Hvala, ker sanjaš z mano o mogočem.

Kakor da je včeraj bilo,
ko mi naenkrat poskočilo oko,
ko srce se zavelo je,
nekaj v tebi potegnilo me.

Matematika ta,
preračunala ni dobro vsega,
preveč so naju čustva prevzela,
eden za drugega, se do dobra ogrela.

Kje sva ostala midva,
ura se iztekla je najina,
izpit opravila že,
ali samo iz matematike.

Po temni strani
sem hodila
pa nisem vedela za to,
prišel si ti in
kod da bi
se spet rodila,
vse zlato, sladko
sveže, lepo,
kot vse novo je bilo.

Pa čas ne prizanaša
živim bitjem
kakor tudi meni ni,
še čar bližine
je zbledel,
nekako pust in siv
se včasih zdiš mi ti,
vsak dan kot da
vse bliže bil bi še pekel.

iskanje luči in odkritje teme
nikogaršnja zemlja kliče
tvoje doživetje po imenu
nikoli ne pozabi pozabljati
spomini grozijo s pogubo
gnile rože na steni me
opozorijo na to in mrtva vrtnica
krhkih listov kar prosi
naj o tem ne razmišljam

Oprosti, draga, da nisem pozabil.
Tako mi je žal.

Rad bi bil jutranja zarja.
Ljudi bi prebujal z nasmehom,
da ne bi vstajali čemernih lic,
z bolečinami, slabe volje.

Rad bi bil sončni žarek.
Poiskal bi temne koščke sveta,
z žarki razveseljeval ljudi,
tudi tiste z mrkimi obrazi.

Rad bi bil mesec.
V noč bi ljudi uspaval,
jih popeljal v prijetne sanje,
v objem z ljubezenijo.

Živim življenje to,
ni vse kar se vidi lepo,
tudi iskra v očeh ne pomeni sreče te,
to in še več, sem spoznala mimo grede.

Danes je dan kakor vsi so bili,
ali v meni še vedno nemir tli,
želje še vedno ne vidijo luč sveta,
nikoli ne veš kdaj je poslednja bila.

Ne pri tebi ni bila ljubezen, žal ne,
to bila je samo bolezen za me.
Ljubezen je več, so želje dveh src,
hrepenenje dve teles, energije ko se prepletajo vmes.

Ljubezen te ovije, vsa čustva v tebi izlije,
toplota srca katero te ne izda,
iskra v očeh ko si v devetih nebesih,
poljub goreč, vedno bi še, več in več.

Zdavnaj sem razjasnila si stvari,
ni to kar zamislila sem si,
a vseeno grem naprej po svoji poti,
tudi brez tebe ne bom živela v zmoti.

Vem kaj to ljubezen je,
tudi če živim brez tebe,
vem kaj to čustvo daje ti,
spoj dveh duš v objemu strasti.

Neverjetne se nam dogajajo reči,
kaj se v življenju vse nam pripeti,
koliko moramo prehoditi poti,
da se naučimo vsega mi!

Potem pa nas zob časa dohiti,
pokaže nam prave zmesi,
ker se z njim ne strinjamo v popolnosti,
nas ta krepko namuči.