Tako močno poskoči mi srce,
tako vesela ko prebiram pesmi te,
rastem in pilim svoj obstoj,
zakaj me zmes časa izdelala je, kakor stroj!

Nič več ne prepoznam osebe te,
a to sem jaz, ali drugo dekle?
Nikoli peresa v roki držala,
kje pa da bi, rime pisala.

Ne bom se pretepal z ničvrednimi misli,
ki hočejo tlačiti mojo vest in moj mir,
ne bom se podajal na nižje nivoje,
ki jih ponuja peklenski revir.

V zrelostnih letih odkrivam si pota
kaj me še tare v hiši srca,
z lahkoto odklanjam strahove iz glave,
vedoč za izvore vseh nas gorja.

Vidim jo, sem ob njej.
Nad reko se sklanja,
na trenutke kot mogočna,
pa spet kakor da je utrujena.

Njeno vejevje se igra,
in veter z njo,
zdi se kot da z roko v roki,
potem pa spet obmiruje.

Ptice nad njo krožijo,
se malo posedejo v krošnjo,
pa ponovno odlete,
kakor da bi jih prepodila.

Vonj orošenih
kazalcev je brezčasno
krožil nad strastjo.
Skozi uho šivanke
sva polizala prste.

Nikoli nisem vedela tega.
Ali ti življenje lahko vse da.
Jemati z veliko žlico ni.
Le živeti tako kakor dano ti.
Edino kar je lepo.
Peti in izživeti ljubezen to.
Šalo na stran, to je roman.
Iskro v očeh, ti podari nasmeh.

Kako lepo sije sonce tam.
Raj na zemlji ko pojdeš gor.
Ali bom še kdaj prišla do tega.
Jasno sem vedela, morala bom  brez vsega.

Grem naprej
grem nazaj
grem levo
grem desno

Ne to ni čisto resno
Kje ste vsi?
da začnemo brez skrbi

Dvignem glavo
zagledam slavo
vse se okoli nas vrti
stopamo po preprogi
da bi pesem uskladili
napačne note
napačen ton
vse gre narobe
vse je zastonj
Zakaj bi tukaj sloneli?
vsi smo ledeni

Iščeš sledi
prektite z listi
Iščeš nove poti
ker si naveličan vsakdanjih stvari

odločiš se
na hitro le
imaš 3 sekunde
sa pokažešvse
lahko si heroj
ker imaš ta dvoboj
čas pa hiti
zmeden si
ona spremlja te
skozi pelje te
ona ljubi te
z dotikom zasnubi te

Ni smisla v življenju
v krogu se vrtim
iščem izhod
v labirintu se izgubim

Kot peščena ura
pretaka se spomin
čakam novo jutro,
da se prebudim
nevem zakaj še vednodovolim
nikoli ne pravil
nikoli ni poti po kateri stopajo vsi

Sedim na plaži in razmišljam.

Med zrnca peska zarinem prste desne roke
in pustim, da me preplavi
toplota drobcev,
zajamem jih za celo pest in pustim,
da počasi polzijo navzdol,
za seboj pa puščajo
prašno sled spominov.