Strmim v kup meni neznanih črk
ki se besno prelivajo iz ene v drugo stran
in potem še nekakšna čudna slika.

Moj inteligenčni kvocient
ni bil izmerjen,
ali pa je ostal v starih arhivih
ki jim je že potekel rok časa.

Logika mojega sveta je
popolnoma v nasprotju s kupom
besnih črk,
tudi njihova prepoznavnost
ne reši mojega problema.

Molčim ne iz prezira,
ko z besedam' mi rane odpira.
Gnus zlobe se mi strašno upira,
ne vidim smisla prepira.

Ustnice negibno goltajo besede,
v tišini so našle svoj mir,
odhajam stran od žalosti te bede,
da najdem moči svoje vir.

Ni lahko slab biti,
vest muči zelo,
se je bolje dobroti prepustiti,
da prevzame duha, telo.

Tvoj obraz se bliža mojemu.
Ustnice oblikujejo poljub.
Slinim se in
potijo se mi podplati.
Veke močno stiskam skupaj.

Čutim tvoj dotik.
Prepletava jezike.
Kri se mi nabira med nogami.
Gola si.
Nor sem.

Prsi, zadnjica, ******
Ustnice, jezik, ******
Ti, jaz, ******

Ko takole čez dan sedim,
čez okno se zastrmim,
v daljave odhitim,
da z mislimi te obletim.

Daleč tvoja je bližina,
ni prehodna ta ožina,
kjer se drobna reka vije,
v njo se vsa strast izlije.

V daljavi tvoje obljube,
ohladile so tudi poljube,
ljubezni srečne,
za čase večne.

Moja rojstna vas,
kje ste ljudje, pogrešam vas?
Vse bi k sebi sklicala,
da bi stare čase preklicala.


Razigrana po vasi letala,
se nikoli ne opletala,
besede igrive ne ustih imela,
za vseh bila le punčka vesela.

A dolgo je tega,
ta vas je drugačna postala,
ni več domačije stare,
pa tudi ne poti ta prave.

Samo po tebi duša hrepeni,
vse dolge dni in noči, 
kdaj združila bova poti,
ljubezni, ki v nama kali.

Oko se zarosi,
ko na tebe pomisli,
srce zaboli ker ob meni nisi ti.
Zvezde mi nareko',
da vse se odteklo bo,
bolečina bo pošla,
ljubezen izginila.

Telo trpi, duša hrepeni,
po tebi ljubljeni.
Um je prevzet ob misli na te,
sanje ustvarile so si želje,
da nekoč te prevzame srce,
da moj bodeš vse dni,
ker edini si.

Igra narave nas je ustvrila,
nam življenje snovala, telo oblikovala,
čustva podarila, pa še srce odkrila,
bila je kakor lepa vila, s paličico vse pokrasila.

Kaj bomo z življenjem tem,
to je kakor ples dveh teles,
glasba nam poje, mi pa bežimo,
novim zmagam naproti hitimo.

Kaj nam bode telo, kakor kup gmote,
imenovno meso, ni dosti od igre te,
le hrepenenje, za užitke  mu gre,
pa še to , enkrat konča se.

Staro leto odhaja,
tako kot ovela roža,
pred nami je rojstvo Novega,
morda lepšega, boljšega.

Kot da bo zacvetela roža,
nas prevzela z upanjem,
v nas polnih pričakovanj.
in prevzame v dobrem, lepoti.

Vendar njen oveli cvet živi,
z vsem kar nas je osrečilo,
nas morda tudi.prizadelo,

Agonija, misel...
kamen obešen okoli vratu.
V prepad, v praznino, v brezdan...,
tja naj me ponese moja želja.

Naj me vrže v obup,
v breznadje, v žalost... Naj!
To je moja želja,
strah ni dovolj, da bi se ji odrekel.