Kar se ti navzven prikaže
morda je radost ali problem,
vsi smo mi v božjem jezgru,
vsak ustvarja svoj sistem.

Kdor ne najde pravih silnic
preko uka, soljudi
ljubezen slepa ga ne najde,
zato ne ve, zakaj živi.

Gledamo planete, zemljo
krožijo v večnosti,
nočejo med sabo stika
preveč bi bolni se razšli.

Omejevanje

 Ujeti v svet

svojih idej,
svojih strahov,
svojih predsodkov
in želja.

Ne zavedamo
se
resnice,
ki bode nas
v oči!

Razsvetljenje je pred tabo,
ga lastna misel ne pozna,
v čistih vodah se sluz pere,
po meditaciji se um spozna.

Zazri v sebi svoje stanje
kaj srce ti sploh želi,
odprejo se notranje duri,
izza njih prepolno je poti.

Kdor si čustva zna miriti,
svoje silnice brez mej,
aura se bo razcvetela,
kot gozdovi radi vej.

Bolečina mi pojenja,
nič več se ne bojim trpljenja,
osvobodila sem se tega,
kar mi prinesel je zob časa.

Čudno se nam vijejo življenja poti,
kakor umetnik v roki paleto drži,
riše in kombinira odtenke vse,
da bi nam najlepše podaril te.

Ko prebiram vse lepe reči,
tako zelo me zaboli,
zakaj meni nisi bil poslan,
zakaj solza privre na dan?

Ali nisem izpolnila Božji plan,
kaj še vse mi naloženo bo,
kaj še čaka me,za božjo voljo,
ali se kdaj zbudim in se tega znebim?

Mar in Nati prijatelja dva,
v moje življenje kakor veter prišla,
ker bi se jima rada oddolžila,
bom pesmico spesnila.
Oba sta mi dana od Boga,
oba me čuvata kakor angelčka,
hvala vama srčno,
naj se vama življenje oddolži za to,
Ljubila nekoga sem močno,
oporo dobila vajino,
nikoli me sodila ostro,
ker tako je vama naročeno bilo.

Srečen sem zaradi njih,
tistih, ki me imajo radi,
ki se mi zaupajo, potožijo,
kadar jim v očeh zaigra srce.

In ko začutim toplo dlan,
njen sproščen nasmeh,
iskrene, igrive oči,
topel, nežen glas.

Rojena v taborišču številk.
Oblečena in obuta v platno njihovega izvora.
Če mi zmanjka številk
bo zima sedela za mojo mizo.
Luna se ne zmeni, če iz dimnika ne puha.
Brez številk mi samota ni tuja.
In z žalostjo
sva sosedi.

Nekaj novega sem si zaželela,
nekaj drugačnega, rada bi ti zapela,
vem da prebiraš vse to,
saj sem ti možnost dala poslednjo.

Kakor tat kradeš mi besede,
nikoli ne boš priznal obsede,
da se vse skupaj sesede,
ko spominjaš se moje besede.

Sedaj je tak čas,
ko vsi razmišljamo na glas,
ko želimo si nenavadnih reči,
samo da bi srečni bili.

Ali sreča je v majhnih stvareh,
sreča je to, da si luč in smeh,
niti vsi denarci tega sveta,
ne kupijo ti njega.