Sneženi kepi
žerjavica poletja
kuhan čaj za dva

Dragi Sunac,

lep si, tako zelo, da ne zdržim več pogleda nate,
na skrivaj si brišem solze. In morda
te zato v šali imenujem tako, saj me je sram,
da sem še vedno sveže zaljubljen.

Kadar se prikažeš na platnu neba, ti zvezda,
zasenčiš vse druge, zaslepiš nas s svojo auro,
vse temne sile premagaš in na koncu, kot kavboj
odjahaš v sončni zahod.

Kaj je bolj slano kot tisoč morja,
kjer slana je kaplja kaplji sestra?

Solza; ki po bledem licu polzi,
ko v prsih se od bolečine srce krči, trpi.

Kaj je lepše od dehtečih cvetov,
ki krasijo poljane naših življenj vrtov?

Dva vodnjaka oddaljena vrh zemlje sva.
Dva vodnjaka oddaljena od sanj,
ljubezni polna kot čebelji panj,
polna vode, ki slajša od medu,
med nama je podnevi ali snu.
Kaj razdalje, kaj nama mar je zla,
ko vsemu čemur midva dana sva,
so svetli sončev žar in lunin sij,
ljubezen prava, rekoč; jaz in ti!

Cvetica umira. Trpi.
Nikoli ni želela
tega.
Velika črna
P R A Z N I N A

Vse bi lahko bilo popolno. Ni je bilo.
Koliko časa bomo še šteli?
dokler ne bo ura odbila ... 6.

Aplavz! Uživate ob mojem trpljenju?
Kdo sploh ste? Saj niste sposobni ljubiti.
Ni še konec. Šele začelo se je.

Kako to mislite?
Tako kot sem tudi rekel. Ste bili vi?
Ne ... ne ... nikoli. Kaj tako grozljivega ...
Kdo pa naj bi po vaše bil?
Ne vem ... nihče ... nihče ni tega sposoben.
Samomor?
Ne hvala, vredu bo. Nekoč ...

Bilo je kot
da bi sama umrla
v mrtvem mestu
ko sem hodila
po prahu zgodovine
misli so bežale med
gosto goščavje
vse ptice
odletel so dolgo tega
le živo zelen mah
se je bohotil prav tam
kjer sem stopala

Pomisliš name ko je zima
ko pada sneg modrikav
v soju mestnih luči
in ko zvečer ni nič več temno
ker je vse belo in tiho
le tiho skozi rezek zrak
v obraz nas biča ta lepi beli
prah.

Pomisliš na tisto prelepo zimo,
v kateri sva prvič odšla skupaj
kar tako v en dan?
Pomisliš kako bi bilo,
če bi tedaj povedal,
kar so govorile tvoje oči,
le na takšno govorico tudi
mojega odgovora ni bilo
in sama ne vem
zakaj sem skrila svoje oči.

Hudo mi je do vsega,
obžalujem vse kar sva ustvarila midva,
ali ljubezni te, ne tega se ne sme,
to je nekaj svetega za me.

Čakam in upam da poklical me boš ti,
srčno si želim da telefon zazvoni,
to so le moje sanje,
tebi ni nič stalo za nje.

Gledam ljudi , ali so res srečni vsi,
ali samo mene srce boli,
zakaj se meni zgodilo je,
zakaj v prazno ljubi moje srce ?

Tako zelo si te želim,
pridi za trenutek, da dušo umirim,
da srce s hrano napojim,
čustva z ljubeznijo pogasim.