Sam slonim na nevidni steni realnosti,
pogrešam njeno podobo,
rad bi bil boljši,
vendar v moji glavi
tava črn oblak krivde.
Zakaj povzročam bolečino drugim?
Zakaj sem tak sanjač brez destinacij?
Njo imam najrajši,
vse na svetu bi dal zanjo.
Vendar nočem slišati več
ječanja duš ostalih,
poštenih ljudi,
ki spoštujejo svet in
živijo za sedanjost!

Tri leta je od takrat,

ko si mi dal spoznat,

da če ljubezni se predaš,

se vrne ti tisočkrat.

Sem prvo leto slepo verjela,

da te nekoč bom imela.

V oblakih sem gradove gradila,

misleča na to, da si bova trdno

ljubezen delila.

Spominjam se celega življenja, ko iskala sem nekoga podobnega tebi. Našla sem te v strahu trpljenja, ne izpustim te, hočem te ob sebi. Zazrla sem se v zvezdnato nebo, ko želje privrele so na plan. Nebesno modro tvoje je oko, misel na to, da sprehajala bi se z dlanjo v dlan. Zvezdni utrinek pokazal mi je pot, ko jokala sem, ker si odšel. Le zvezde vedo iz kje si, od kod, upala sem, da k meni nazaj boš prišel.

ne grem naprej, ne morem nazaj
preveč zaljubljen sm zdaj...
obstal sm..
misel prešine nate,
ta pesem posvetena je zate,
da dojames,
končnu veš,
ti si ta sonce, ki mi riše smeh na obraz,
u teb najdu sm skrit zaklad,
bojim se,

ne grem naprej, ne morem nazaj preveč zaljubljen sm zdaj... obstal sm.. misel prešine nate, ta pesem posvetena je zate, da dojames, končnu veš, ti si ta sonce, ki mi riše smeh na obraz, u teb najdu sm skrit zaklad, bojim se, strah me je, da zgubim, vem pr seb, da te nkol nee prebolim...

Obraz otrdi, ko se jeza nabira.
Oči so široko odprte, rdeče.
Obraz napet in zabuhel.

Trudiš se zadržati jezo v sebi,
a ne gre. Roke stiskaš v pesti,
ustnice začnejo krvaveti.
Dihanje je plitvo, šteješ do deset.

Ne pomaga, jeza le raste.
A jeza je strupena, zapreš oči.
Jo izbrišeš, a nadomesti jo žalost.

Luna me opazuje med trpljenjem.
Deli mojo žalost, moje solze.
A en dan se luna skrije.
Tisti dan je najhujše.

Črna noč brez lune,
je kot dan brez sonca.
Slepa za vse lepo,
vidim le trpljenje, bolečino.

Od bele do črne srce jih rojeva,
trenutek vsaki na novo poraja,
odtenke vseh barv brez konca in kraja,
zdaj glasno, zdaj tiho, a vselej prepeva.

Z vrhov in dolin na obličju odméva,
vzpone ter padce vzajemno osvaja,
nemalokrat bistrosti uma nagaja,
iskreno in vestno počutje odseva.

Sreče in žalosti solzam botruje,
duhá brezmejni vladar empatije,
do bóla neznanca nikdar ni tuje.

Zdaj te hvalim,drugič preklinjam
Zdaj si zaveznik,kmalu se ne strinjam
Takoj ko te vzljubim,ti mi hrbet obrneš
Ko solza sreče poteče,solze mi žalosti vrneš.
Spremeniš mi vse,za nič me ne vprašaš
Jaz hočem po svoje ti se po svoje obnašaš.

Ko me žarki sonca pogrejejo
Ko se semena hvale posejejo
Ko pomislim,vse mi je na dlani
Ko me življenje z popolnostjo hrani.
Ti mi pošlješ iz jasnega strele
Ti si kriv da so, rože uvele.
Ti vzameš sleherni ogenj ki ga čutim
Ti imaš moč,ki jo jaz ne slutim

moram te imeti
in te nočem
hočem te blizu
ko te ni me spravljaš v obup
ko si blizu sem.. jaz.
lažem
ko si blizu si še bolj želim tvoje sape na mojem vratu v neki zakotni sobi
opazujem te
sledim ti po sobi
malo mi je mar za zrak, zrak je preveč samoumeven
can i?