večerna Ljubljana
magija ti sije z oči ...

kako ti lahko po petih minutah
povejo, da si moten, če nisi?
samo potlačil sem
grde stvari
grde kot jaz
čudno, lepih kot jaz pa nisem
kam greeeeem?
zakaj si delam to?

V nekem drugem svetu, v nekem svetu kjer smo bolj to kar smo, tam kjer ni pretvarjanj sedita za mizo...
Robota, kdo pa.
Programirana sta vsak po svoje.
Vsak v drugo smer.
Trajno programirana.
Z robotskim glasom, ponavljajočim, mu v neskončnost dopoveduje.
Ne sliši je, ni programiran da sliši.
In on ji dopoveduje svoje.
Ne sliši ga, ne more.
Solze, robotske.
Bolečina, ki jo je mehanizem že zdavnaj ujel v svoje spone in z nje naredil konstanto. 
Nato vstaneta.
Skupaj odtavata vsak v svojo smer...

Tiho, čisto tiho odideš.
Stran...
Obsedim.
Nemo.
Buljim v belo steno s črno packo.
Ne čutim.
Ničesar.

Kaplje dežja nežno padajo na hladen beton.
Stara obrabljena hiša se počasi ruši.
Košček za koščkom odpada  omet.
Pozabljena je...

Sanjam o soncu na obrazu.
Sanjam o vetru v laseh.
Sanjam o dežju na licu.

Sanjam o tebi.
Sanjam o sebi.
Sanjam o nama.

Na obali, na pesku.
Ali v morju, v oceanu.
Ali na pomolu, v ladji.

Včasih ga poberem.
Zrno.
Pogosto mi že v dlani utripa.

Kadar ne pozabim,
ga položim v travo pred hišo.
In potem pozabim.

Medtem, ko pozabljam, raste.
Raste v nihanju tišine.
Medtem, ko ne čakam, zraste.
In mene preraste.
Takrat se povzpnem nanj.

Spominjam se;
Zrak je bil prežet
s cvetjem modrega sonca
in nebo se je oblačilo
v majhne, zlate oblake.

Takrat sem prvič govoril z ljudmi,
iz ust katerih je tekla kri.
Bil sem tam, zraven,
in tudi jaz sem bil krvav.

Reci mi deklica ti,
kako se ti kaj godi,
ali je še, srčna želja ta,
da bi, samo njegova bila?

Še upa moje srce,
da se nekoč vrne,
da skup sanjava sne,
ljubezni te brezmadežne.

Občutek imam da sem kakor zemljevid,
v karto pogledam in imam privid,
kar roke se tresejo mi,
ker nekaj bi rada povedala ti.

Ali si se vprašal zakaj,
ne pusti te pri miru, ne da dihati zdaj?
Ali pogledal si v dušo ji to,
a je vse v redu z njo.

Srce me boli, ko te vidim.
A vidim te premalo.
Nasmehnem se, ko se te spomnim.
A spomin je varljiv.

Kaj počneš, ko gledam zvezde?
Ne vem, a želim vedeti.
Kaj počneš, medtem ko te pogrešam?
Ne vem ali hočem vedeti.

Zakaj si tako daleč stran?
Pa vendar v mojem srcu.
Pogrešam te.

Kaj bi vse s teboj počela,
tudi kožo bi dol snela,
na luno poletela,
samo da bi te imela.

Ali ti si kakor iz kosti,
nič te ne omehča,
nobena pravljica,
od kod pa si doma?