Angeli mi slavo pojo,
narekujejo naj ljubim močno,
naj izživim to kar dano mi,
o kako lepo, vendar ni možno vse to.

Ljubila in ljubim še,
a nekaj ne ve nihče,
ljubezen do samega Boga,
je edino, kar me pretenta.

Mali je svet, če vidiš le sebe
premajhni za nebo, za ljubezenski par,
kdor le sebe nosi v sebi
ta drugega ne bo osrečil nikdar.

Ujeta bila je v njegove mreže
jo naučil je, do kod seže njen svet,
čeprav je bila vse dneve sama,
ji noči je pričaral telesno razgret.

Za tasladke
obešam zlikovce vseh vrst.
Stegujem se na prstih,
in brišem umazanijo z vrvi.
Srce kliče pravično kazen,
razum jo vzvalovi.
V ogledalu oči zabliskne gajžla.
Med zobmi grizem v uzanc.

 Punca pozabi na njega,
naj ti ne svobodo omejuje,
življenje v žalost ne sesuje,
ker on ima druge nuje.

Kako živ je še spomin, kot da bilo je včeraj
a dolgo že je, kar sem te objel.
Poljubil te, v naročje vzel,
skril te v srce za zmeraj.

Zdaj sam sedim in pesmi pišem.
Slike tvoje v mislih gledam,
v mislih mili glas tvoj  iščem,
izmišljam si izgovor, da znova te obiščem.

Še kdaj rad bi tvoj obraz pobožal,
poslušal bi besede tvoje,
v dlan bi tvojo svoj poljub zakopal.

Dragi prijatelj moj,
nič več se ne oglasiš,
je vse vredu s teboj?
Ali so čustva vsa v ravnovesju?
je žalost glavni spremljevalec,
ali življenje le izdajalec?
Rada povedala bi ti,
čudne se mi dogajajo reči,
čutim da ljubezen pojenja,
ali bo še kaj ostalo od tega trpljenja?

Bil je tožen čas gripozen,
ko sem vrtal mrk, nervozen,
v nek priročnik nebulozen,
kinkal sem, že ves virozen,
ko začujem zvok pompozen,
ki je bil na mizi sprožen -
SMS, pomislim zgrožen
in vstanem, še narkozen
od polsna, blodeč, osmozen,
skratka tak, ves anksiozen,
stopim k mizi, komaj zmožen
zbrati moč, da bi kak složen

V neredu se um išče,
tehta v sebi moč besed,
ki jih zlahka govorijo
kaste, ki vodijo svet.

Zemlja joka preruvana
led je radost davnih dni,
zdaj v solze se pretaplja,
dviga morja in kipi.

Slišim šum iz oceana
me ljubko opozori,
čas se vse hitreje giba,
tudi vam se to godi.

Odaponedeljku

Kdo ti je rekel, da je lepo biti prvi?
A so se ti zlagali,da te bodo ljudje imeli radi?
Da boš kot kakšen olimpijec?
Heroj ljudstva?

A ti ni nihče rekel, da ti bo ime ponedeljek?
Da te bo ljudstvo sovražilo?
jaz sem del tega ljudstva in to je oda tebi!

Sploh ne vem zakaj bi se danes počesal,
Zakaj bi se lepo oblekel?
Saj to je kot, da bi si popravil kravato
preden mi ti odsekaš glavo!