Izostrenost piše pretanjeno,
občutljivo zgodbo. Prefinjeno
se smiselnosti dopolnjujejo,
da še vlečeš zgled neokrnjeno.

Ne takšnega te
ne poznam,
si nekoč davno mi
dejal,
kar tako
v en dan,
ne da bi videl moje
oči.

Vse koplje se v mrazu,
v tisti tihi njim slepoti.
Srce bije jim
v strašni men' grozoti.

A jaz ...?
Jaz mogel sreče bi uzreti,
na upe moje strašne
v objemu nje se greti.
A jaz ...

Nekje je nekdo,
človek, božanstvo, nekdo,
On, ki nas opazuje, ocenjuje
kako se smešimo pred seboj,
pred drugimi, pred njim.

Dopušča da se med seboj pobijamo,
z maskami lažemo samemu sebi,
milo rečeno smo nespodobni,
kot trop volkov željni krvi,
pohlepni, privoščljivi, nepredvidljivi.

Lahkoten je njen dotik,
ustnic sladkih mik,
kakor sanje so,
srcu je lepo.

Me njen nasmeh v jutro prebudi,
dan polepša, vse lepo se zdi,
kot ptice jutranje žgole,
se sonca vesele.

Zdaj začutim njeno dlan,
prelep sončen dan,
a spet pride noč, 
z njo poljub njen vroč.

Kako se ljubezen rodi na svet?
Na krilih metuljev te prevzeme v let.
Te boža, poljublja, pestuje in dviga,
skoz' srce veselje in vzhičenje šviga.

Tvoja je mati, učitelj, otrok,
ti njen si nositelj grenko-sladkih dobrot.
Sama je čista kot solza ob rojstvu,
kali jo nesožitje razuma in srca v svojem svojstvu.

Po mestu iščem
košček srca
ki se je odtrgal
še sama ne vem zakaj
in tudi ne natančno kdaj.

Misel, da je srce
varno shranjeno
pri tebi je napačna
spet se je izgubil
en kos.

Moj korak,moj ponos ki obeta. Moja volja,moja vera tako sveta. Moja strast.pogum in čast.   Tako silno,tako zvesto poskušam ostati jaz.

Nikar ne poskušaj, vdreti.   Nikar si me želeti posneti. Nikar, saj,
jaz sem tudi sebi neznanka,
kaj šele tebi.

Ko si najmanj želim živeti,  duša je prazna,
hoče umreti,
Nočesreča da cveti..
Nikar !slišim.
Nikar ne vdaj se.poglej!

Spet pada iz belih oblakov,
ta sneg, ki nam dela le zgago,
nič boljši od mestnih prostakov!
Kot cipa se vede nesramno:

hočeš, nočeš - ti pade za vrat,
in spotoma zleze še v hlače,
pa v žep se prikrade, kot tat,
zelenkastih bankovcev lačen!

Res, ta sneg sploh nima bontona,
na haubo ti sede in čaka,
dokler ne storiš karambola,
potem pa zbeži, ves pokakan!

Tam gor na mrzlem severu,
v ledenem škotskem jezeru
živi pošast iz davnih dni
in revne ribiče straši.

Čez dan v globinah skriva se,
ponoči išče žrtve žre
in tava, pleni dokler svit
je ne prisili v umik.

Ker le v temi lahko živi,
tam gor pa dolge so noči,
ob jezeru nemočna vas
tako potoži v en glas: