Bredem,
V srcu sem zabredel,
kot pustolovec v živo blato,
iz katerega ni rešitve.
A imel je pogum.
Živeti,
življenje čutiti.

Tonem.
V mislih se utapljam,
kot v morje padli ptičji mladič
ob prvem neuspelem letu.
A imel je željo.
Leteti,
trenutek večnosti.

Vem, da nisem prva
na rožnatem koncu mavrice,
tudi nisem druga
v čakajoči vrsti radovednih,
vem, da ne bom tretja
na tvojem seznamu ljubezni,
pa tudi ne zadnja, ki
si namenil ji nasmeh to jutro.

Dolge vrste
nevidnih čakajočih
na neizbežni
konec.

Previdno hodim po robu,
previs je previsok,
globina mojih želja
prenizko,
ne morem vanjo.

Previdno hodim po robu,
previs je preoster,
širina mojih želja
se izgublja
v vsakdanjosti.

Oprosti! ker ti misli bežijo od mene,
kot da živijo tam, tišini rojene.
Se v stihe pretakajo, v dneve sanjave,
ne želijo izpuhteti v temo pozabe postave.

Oprosti! da ime moje na tvojih ustnah spi,
noč divjo pričara, vsak dan pozlati.
Odpira ti vrata poljan svobodnih sanj,
tesnobe ti čuti grenijo sen tvojih iskanj.

Srce ljubiti pozabilo,
truden in težak korak,
življenja niti izgubilo,
nad oči zgrnilo mrak.

Dlan topline zapuščena,
v temi brezna je navdih,
obraza slika zagrenjena,
v glavi zmeda in prepih.

postavi nadaljni pridih mi na lica.
Takrat, ko sprva zazdi se trenutek
ujet od svobode, prost kakor ptica;
prodane želje in zgolj-samo občutek.

Solza se s solzo na prsih oklepa
veka ne utrne, vzdihuje:"počit"!
Ustavljen na tleh od teže svéta
zapeljan v trave goreče svit!

Hladni veter
nežno boža
pisano listje
javorja.

Vonj umirajoče narave
se širi po zraku in
mi draži
nosne dlačice.

S premraženimi prsti
brskam po knjigi.
Maček se mi plete
med nogami.

Se v dan meglen tja v jesen,
srečalo je troje znamenitih mož,
daril bo nosil vsak zvrhan koš,
Miklavž, Božiček, Dedek Mraz,
dogovor bo potreben pravi čas !

Miklavž modruje, pomembno pravi,
to že od nekdaj v njegovi je naravi,
zakaj trikrat darove bi nosili,
le enkrat na leto naj bi obdarili,
se pod težo bremena daril znojili.

Rase, rase roža bleda
mi na vrtu žalostno,
pa naj sonce, dež jo boža,
vene, vene mi samo!

Daj povej mi, roža mila,
kaj si žalostna tako,
kaj ti cvet tak bledo sije,
kdo ti bol zavdaja to?