Pleše pesem poezije,
sladko vince se iz trte vije,
mesto svoje prepozna,
zavest neskončne energije.

Bogá ljubezni iz nje lije,
stranpoti nas obvaruje,
kdor prisluhniti pozna,
srcá prelepe melodije.

Vsak nekaj skriva,
nove obraze v sebi odkriva.
Vsak nekaj "več" hoče,
a tega priznati noče.
Beži pred skrbmi,
je dober z ljudmi,
a on le se pretvarja.
Glej ga vladarja,
ki nosi naš svet,
kakor da je lep.
A vsak izmed nami je smet,
Grd in pokvarjen,
pijan in zakajen.

Zvonenje telefona se razlega po sobi
že ducat vdihov.

Po vsaki periodi se tišina stopnjuje
v neskončnost,
kričeče v moje uho zahteva odgovor,
gib roke proti slušalki,
odrešitev,
razbremenitev skrivnosti
temnih senc,
ki na drugem koncu
vrejo iz duše
v prazen prostor med mano in njim.

Le trenutek je bil potreben,
usoden trenutek tesnobe,
utesnjenosti, nemoči.

Za nekatere nerazumljivo,
druge spet opravičljivo,
tretje neprimerno.

In ko je odšla,
se ni poslavljala,
preprosto odločila se je.

Visoko v planinah,
v snežnih strminah,
mraz, sneg in led,
vabijo v skrivnosten svet.

In tja se podajo,
strahu ne zaznajo,
željni pogleda iz višin,
zagon jim adrenalin.

Le plaz snežen,
kamen, okrušek leden,
v večnost jih popelje,
sanje sneženi plaz zmelje.

Rodil sem se v telesu, zemeljskih vezi
spoznavam to nasprotje, katero me slepi,
nobenega znanja nisem s telesom pridobil,
z voljo in z ukom, skozi čas sem se polnil.

V energijskem nasprotju, kot žarnica gorim,
spoznavam moč divjine, v kateri se učim,
povsod je v ospredju, nasprotje moj'ga sna,
borim se kot rastlina, da preživiva oba.

Ti.

Pridi!
Tvoj angelski glas me vabi
v tvoje naročje.
Sprejmem povabilo s
senco v srcu.
Hodim za tabo
in čakam.

Čakam, da se svetlobna drevesa
spremenijo v ožganine,
da rdeča zažari tam,
kjer modra gori.
Bojim se te.
Bojim se, da luč se v temo spremeni.
Bojim se, da tvoj angelski glas
postane hudičev krohot.

Slabo občutje,
zunaj lepo je,
slano ozadje,
grem jaz po svoje.

Čez mize in parke,
čez moje dežele,
tiste naivne,
po svoje zabavne.

Na vseh straneh kamen,
pod mano pa reka,
odnaša me s sabo,
kot da je zakleta!

Odmev iz gora,
sence dreves
so spregovorile.

Kakor tvoje lice,
kot tvoje oči,
tvoj korak.

Jesenski veter,
sončni žarki,
vse govori.