Tisoč rastlin, tisoč novih poganjkov.
Vsi se tlačijo v zeleno obleko.
Zakaj?
Tisoč zelenih rastlin oblači tisoč
mladih poganjkov
v zeleno obleko.
Zakaj?

Tisoč zelenih rastlin grozi
tisočim pisanim poganjkom.
Zakaj?
Tisoč mladih poganjkov se zdaj oblači v zeleno obleko.
Tisoč rastlin, tisoč mladih poganjkov.
Vsi zeleni, nihče pisan.
Zakaj?

Bila bi mačka,
sposobna odvisnica,
zver preživetja,
objekt ugodja.
Bila bi mačka.
Samosvoja, trmoglava,
priliznjenka.

Bila bi mačka, ki se lahko stisne k tebi vsakdan. Bila bi mačka, ki lahko sama preživi.
Bila bi mačka, zver in lepotica.
Bila bi mačka, potepuhinja in zapečkarica.

Še kar si tu. Vedno mi slediš. Grem na konec sveta ti mi stojiš ob strani.
Grem v globine morja in ti se mi smehljaš. Grem na streho gora in ti me držiš za roko.
Pozdraviš me z jutranjo kavo in pritisneš poljub za lahko noč.

Ko sem zvedela novico
me oblila je kurja polt -
ali sem sedaj kokoš,
ne bolj verjetno ena velika
kura.
Brskam po zrnju med drugimi
kurami,
škilim k sosedovemu petelinu
in nesem premajhna jajca.
O to moje življenje v
pretesnem kurniku.

Pozna jesen je.
Moji lasje so mimikrijsko
spremenili barvo.

Še bolj skrivam svojih nekaj let
in mladiči mi še raje parajo živce.

Verjetno sem zdaj res kokon.
Zavita v varnost dvojine
čakam na preobrazbo v človeka.

rastem na balkonu
nad drevesi
ki mi prihajajo
nasproti

ko so dovolj visoka
sedem na eno od vej
jo privežem na balkonsko polico

z zobmi pretrgam nit
in poletim

Včeraj mi je zmanjkalo rdeče niti.
Njeni žalostni ostanki
se mi kot kačice
motajo pod podplati.

Vsakič, ko zagrabim britev,
mi zatrepetajo zapestja.

Dan že diši po snegu,
kot najina ljubezen.

Želje zatrte,
smisla več ni,
rane odprte,
le kje se dani?

Razpoke v zrcalu,
radost bledi.
Luč videl bom kmalu,
odšel brez sledi.

Korona zastala,
bolečina v stih,
srce je kot skala,
zaspal je moj dih.

Kupila dragi parfum
kar tako za pogum
prišla vesela nazaj
in se vprašala zakaj.

Si rekel saj kar gre
ali pa tudi ne
si hitro dodal
ko si račun zaznal.