Nenaden obrat. Usodni zasnutek.
Navidez za hip vse obmiruje
v popolnosti. A le za trenutek
in že se podoba tiho razsuje

in njena vsedlina v neznano zdrsi.
Skoz tenko uho, ki dnu prisluškuje
v želji, da zve kaj se spodaj godi,
nenehno nova vsebina potuje,

tako, da preteklo sproti zasipa
in ji ne pusti, da prosto zadiha.
Samo v spominu lahko oživi,

I.
Večer se usodno bliža; mrak briše
nepomembne detajle in dnevni kič,
pušča le bistvene obrise drevja, hiš
in modrino obzorja za kulise.

II.
V hišah je mrzlo in hladen preplah
seje luč po izpraznjenem prizoru
predmeti bledijo v večnem sporu
s časom, ki stvari spreminja v blažen prah.

III.
Zrcalo pozablja obraze dneva
od svita do mraka lesk izgublja moč
voda odteka v kanale vso noč
lije dež na steklo, ki potemneva.

Ta pokrajina - koncert na prostem,
drevesa - orkester, zrak - violine,
veter - dirigent s taktirko iz rose
na odru neba pod težo modrine.

Predirljiv zvok tovarniške sirene:
pavza - vsi stroji potihnejo na mah.
Že delavci ven iz stavbe meglene
hitijo na sonce si strebiti prah.

Svež zrak zbistri jih zunaj v trenutku,
kot klofuta. In, ko brž v jedilnici
pojejo tople malice ob kruhku,
jo naglo uberejo h kadilnici.

Tam s čiki v ustih vsi veselo zbrani
zdaj kot za stavo dim puhajo dušljiv
in se prepuščajo blagi omami

v brezdelju polnem smeha in zbadljivk.
A naenkrat sirena vmes zatuli
in vsak se leno k stroju spet prištuli.

 ...inu nejsim druziga vidil koker eno mlako oli
lužo vseh žlaht farbi inu te žabe nejsu žabe
bile, so bile krote.
(Primož Truber)

Ker se žab hudo bojim,
raje sploh ne hodim v gozd,
bolj strašnih spak svet videl ni
že od egiptovskih nadlog!

Debela krota, ki s težavo
čez spolzko cesto kobaca,
da ji njeno plosko glavo
kdaj avtoguma razpaca,

Je kje na svetu kraj popolne sreče,
kjer je sam smeh in radost neizmerna?
Če je, ne vem, a tja na jug me vleče,
da bi v senci smel ležati zmeraj

in zreti v daljavo hrepeneče,
kako je morje čisto in prešerno,
kako se na obzorju vse leskeče;
tja me ponesi, jadro lahkoverno,

da bom pozabil na skrbi moreče,
da se srca mi zadušijo tožbe
nekje v zalivu, kamor veter vleče,

Večer s kretnjo mrliškega oglednika
svetu zatisne usahle oči
in nad njegovim truplom zaplapola
na tisoče zvezd, kot sveče v spomin.

A tam, nad robom te ogromne rakve,
kjer bled obraz sloni, zakrit s tančico,
obraz vdove, ki je pod oblake
zdaj skrila svojo žalost in bledico,

se skoz pajčolan kdaj solze zableščijo,
srebrne solze, ki jih noč je izvabila
tej Luni, ki se sramežljivo skriva,

in ki jo včasih bliski zaščemijo,
da se iz dalje spet in spet razleže grom,
spoštljivo, v presledkih kot mrliški zvon.

Na obrežju velikan
zre po morju noč in dan,
veter mu mršči pogled,
roke vije v nedogled.

"Mlin na veter kaj strmiš?
S tem pogledom svet plašiš!
Škrtaš jezno z zobmi,
širiš srh na vse strani..."

Kot da izgubljam
se v sebi
ko sprehajam se
skozi gomilo
golih debel, vej.

Kot da sem v
brezčasju
ne zdaj, ne potem,
ne prej.
Kot da ne bom
nikamor prišla
ne tja, ne sem,
ne nazaj.