A prideš
v sivino
v mojo lupino
brez sonca
brez zraka
sem kakor spaka
brez dneva
noči
pa vendar kipi
nesmisel poti
iz dneva v dan
iz pesmi v san

Tvoj smeh je bil tisti,
ki me je mamil
tvoj jok me takrat je
za vedno predramil -
si prvi in zadnji,
ki joče zame
si prvi in zadnji,
ki prav vse vzame.

Ob meni si v dobrem
ko se smejim,
pa spet te imam tudi v zlem,
takrat ko zbolim.
Loviš moje smehljaje,
brišeš moje solze,
piješ moje vzdihljaje,
le ti si res pravi zame. 

Kot prelepo perje zlato in škrlato
ponese ptic veselje,
tako jesenski veter pognal je v beg,
jesenskih listov celo jato.

Kot iz sna globin se iztrže človek
tako se misli z njimi prebudijo.
Kakor zlato listje
v daljavo pohitijo.

Nekoč v prihodnje pa bom pozabila
kako zelo rada bi se te zdajle dotaknila.
Spet bo vse po starem, tako zelo lepo
srce bo znova mirno, spokojno in veselo.

Kako pa naj ti o tem sploh kaj več
saj zdrav razum mi pravi, da ne smeš.
Sama sebi zdim se tako nerazumna
okolici svoji povsem nedoumna.

Sem tekla
in obstala,
bila tako mala,
sem stala
in sedla,
bila tako medla
sem sedela
in vstala
bila tako zala,
sem tvoje
besede popila,
zaužila in se pomirila.

Je kraj kjer je človeški um,
premagal človeka zdrav razum,
kjer bogataš drobtine trosi,
siromaka ožema, vbogajme prosi.

Tam siromak čvrstega je zdravja,
saj med obljubami izbira,
izložbe polne, z očmi požira,
vabljen na vse mogoča slavja.

Želim si izvedeti,
kaj čuti tvoje srce
ko v ranem jutru
me gledaš v oči,
se tvoje srce tudi smeji?

Želim ti prebrati misli,
ko pozno popoldan
mi resno razlagaš
o neki temi iz časopisa,
jaz pa se delam, da me
to res tako zelo zanima.

Tisti mali črni las
kratek, skodran,
neopazen,
le meni tako zanimiv,
da bi ga kar
izpulila za spomin,
na tisti lepi dan,
ko sem ugotovila
da to ni las,
temveč kocina,
ki ti je pogledala izza
srajce, ko si snel kravato.

Prelep je svet ki me obdaja,
kot da čutim vse lepote raja,
morje, najlepši sončni tam zahod,
za čim bi hrepenel, iskal drugod.

Oziram se na Triglav ves žari,
odet v sneg se ves blešči,
kralj vseh naših je gora,
pogled mu seže do morja.

Globina mojih misli
in utrinki prav iz njih
kot kometi med planeti,
se utrinjajo kot stih.

Drugo mi ne preostane
kot da pišem in hitim,
da mi svetlost ne uide,
v vijugah uma mojih dni.