Ko zrla je v zrcalo
tisto eno, ki ga še ima
ko le eno je v srcu ji igralo
le kaj naj jutri na mizo da.

Odsev v dnevni luči
ji kazal žalost je v očeh
že dolgo nima več moči
da ne bi čutila se na tleh.

Kot jesenski veter,
hladen, neprijeten,
so se mi vtisnile besede.

Ne morem jih pozabiti,
ob smehu, zlobnem krohotu,
namesto pomoči sočloveku.

Zgodilo se je, ženska padla,
po pločniku stresla vsebino vrečke,
večino vsega kar je ravnokar kupila.

najšibkejši član
je najpomembnejši člen
nesmisla intrig

noč je.
luna se je skrila za oblake. veliki suhi listi poplesujejo po terasi.
kot da bi mi nekaj šepetali ...

ne potrebujem jih razumeti ...
le prisluhnem jim.

Ljubljeni moj, rada te imam,za nič na svetu te ne dam.Ker le tebe sem v srce zaklenila,in ključ srca izgubila.

 V mojem srcu ti edini si,moj ljubljeni. Ti sploh ne veš,kaj vse bi zate storila,samo da te nikoli nebi izgubila.

Si nekaj posebnega,nekaj samo nojega. Dala sem ti vse,svoje telo in srce.

Bele gospe krmijo kanje
pod prepletenimi daljnovodi.

Ne govorijo o vezalkah,
ki se jih ne da odvezati
v tem karirastem jutru,
neskončnem v vseh
in tudi drugih razdaljah
ali o tem,
kaj secirajo s pogledi
molčeči preparati.

Ovenele na jasi so cvetlice,
je sneg prekril marjetke lepotice,
zasanjale že spijo zimsko spanje,
čakajo pomladi njim lepe sanje.

Ko dež leden in dan meglen,
jih bo uspaval snežink natrosil,
veter hladen zimsko pesem nosil,
bo redkih toplih sončnih žarkov daroval.

Odhaja osramočen,
stisnjenih pesti, ponižan.
Le nekakšen papir je dobil.
Enak papir, sporočilo kot drugi.

Po vsem letih, trenutkih odrekanja,
dosledni, marljivi pri delu
zgarani ob gradnji nove tovarne,
zdaj ostajajo brez vsega.

Izpila bi vso bolečino iz tebe,
popila z okusom tvojih ustnic jo,
jo ublažila s krvjo.

Objela bi boleče mišice in
poskrkala še zadnjo sled njih zla.

Oči prekrila bi mavrica,
pogled pravljica.

Okov tu več ni, v pepel se dim
spremeni.

Nežno plava,
modrina mu neba je dom,
v sebi nosi, življenje trosi,
da zelena je narava.

Morda bo bojazljiv,
če dež padal ponekod rosil,
se v sneg bo spremenil,
sončne žarke odgnal nad sebe skril.