Sem v zimi
sedela
na napačni
strani sveta,
bila je
res bela
pa še siva
meni
nedopadljiva.

Ritem srca
mi polni ušesa.
Kladivce boža nakovalce in
jaz sem umirjen,
spokojen.

Kot komar se v mislih dvignem
proti stropu in
plešem.
Napil sem se tvoje krvi.
Zadovoljen sem.

Zakaj se svet vrti,ko pa tebe več ni.zakaj življenje živi brez večne sledi?zakaj odšel si? tja nekam in mene odgnal daleč stran.

vedno iskala sem tvoj pristan. tudi ko bil si daleč stran.vedno ljubila sem tvoje oči,ki več jih ni.

a morda zdaj nisi sam tam med zvezdami,kamor pošiljam ti svoje obljube.Da se zame svet že dolgo stoji. 

Vem, da obstaja smisel
v tem deževnem času,
ki topi sončni spomin
na jeziku še enega oktobra.

In vem, da je pomen pozabe
v brezčasju, ki počasi kaplja
v preraščanje lastnih bregov.

Pa še marsikaj vem.
A z lahkoto vse zanikam.

Ko zremo ji iz oči v oči,
na vratu koža se srši.
Od strahu, neskončnega čakanja,
med nami sliši glas se trepetanja.

Srce smo z ideali strli,
zidove zdrave pameti podrli.
Zdravila ne poznamo za bolezen,
nikdo od nas ni v duši trezen.

Vsega si kriv ti
ker me pustiš,
da tavam v temi
toliko dni,
da obstanem tam,
kjer tebe ni,
da se mučim
z mislijo nate
da sem sama,
da ni mi mar zate,
pa spet bi te imela
nato spet ne vem,
sem že zrela
za tvoje roke,
za tvoje srce,
si ti zame
ali ne.

ko se prevešaš v nočje
skozi vejevje časa
lupiš mojo kožo
se stapljaš z očmi
v oceanih večnosti
postajaš zorenje jutra

Ali res dehtijo mi cvetlice druge
lepše kakor te doma?
So srca mojega želje in zasluge
da duša moja domačih več ne prepozna?

Je tuji hrast nekje med njimi
lepši, večji, bolj košat?
Al' njega veje zelene pozimi,
je njegov sij ponoči morda zlat?

Grob iščeš?
Pri zadnji sveči
naravnost.

Na zemlji si iz rojstva v rojstvo 
spoznanja ustvarjaš in moči,
dokler ne boš postal ljubezen,
ne boš rešen zemljinih vezi.

Duša ti bo šla v predele,
v nove spoje željnosti,
kot hlapi, ki se združijo v kapljo,
postal boš enost tamkajšnjih moči.