Nekoč, ko se pobit sklonim nad bel list,
zazija pred mano prepad beline,
zavrti se mi od strašne praznine,
da v vrtoglavici napišem stih;

s kremplji se mu zasadim v besede,
(tik preden bi zgrmel v neznano),
po zlogih spet splezam ven, na plano
in srečen, da je le konec te bede,

tam na smrt utrujen zaspim, kot ubit.
Potem sem spal in spal, nemara sanjal,
da, sanjalo se mi je, da je ves svet

Toliko svečk, cvetja,
so resnično odraz ljubezni,
pokojnim, tistim ki jih ni več ?

Tako razkošno cvetje,
utripajoče sveče na baterije,
lepo urejeni grobovi, svež pesek....

Jaz bom prižgal svečki,
takšni navadni, voščeni, običajni,
ter zamenjal rože s preprostimi iz vrta.

Ko mrak spusti se nizko
in okrog vseh vogalov dol tišči.
Ko okus v ustih vlečljivo težko
in nemočno skorajda kriči.
Ko že zbezlja vse brezvoljno
in nemalokrat nejeverno poči.

Brezglavo deluje in neokretno,
si meče poslednji pesek v oči.
Takrat stori se nežno in milo,
kot še zadnji klic domačih zvonov.
Prebudi se z vso domoljubno silo,
Slovenec, Slovenka, brez okov!

Tvoja luč
senca moji luči
na pročelju teme.
V mali špranji
zadržanega vdiha
za nevidno steno.

Samo v enakem
razmerju sil
in občutkov
padajo tabuji.

Včasih
se skupaj iskrijo
čistost, smeh in solza.
Stkani so iz gladkih robov.
Kadar pa se skupaj brusijo
težki in divji kamni,
se voda ne upira,
le pot ustvarjalnosti
zastira.

Morje.
Pomežik svetilnika.
Ne me basat
Feniks.
Qui vivra, verra.
Ah, boli.

Neznanec,
govoriti hotel nisi z mano.

Medtem, ko v meni vrelo je,
od žalosti in veselja,
od jeze in trpljenja.

Neznanec,
dolgo časa si vlekel za nos me
ti.

Ti si tam, kjer je resnica
tam, kjer skrite moje so želje
vedno tvoja mi pravica
pokoplje nade, upe vse.

Ti si tam na drugi strani
tam za navidezno steno do neba
saj nikoli ne premami
te čustev val in klic srca.

Že dolgo posedajo na robu lista
nabrani spomini,
težki in polni jesenskega dežja;

Že dolgo jim segaš pod kožo,
da bi znova šumeli,
v krošnji prebujenega duha.

Tako majhna sva,
vpeta med dlani zvezdnatega neba.

Nama luna šepeta,
ko veter divje vihra,

takrat je veter zavetje pred
obrazom zla.

Ne izpusti te roke, saj, dotik
ljubezni, življenja je.