Svetlobne žarke sem razgrnil
in videl izza njih oltar,
v njem izpisane besede,
na vrhu se je svetil gral.

Zakrit sem čakal odhod svetlobe,
da ne vidim to, kar ne bi h'tel,
zaslutil sem pomen pisave,
prišel je čas, da se zavem.

I.

Objel sem rože.

Z rdečimi cvetovi
se odpirajo človeške dlani.

II.

Ti, bleda neznanka,
imaš nasmeh in svetlobo.

Posodi mi dlani.
Posodi mi drobne dlani.

Res rad jem sanje.
Tišim očke.
Kokoške glasne tu -
ignoriram.

V soju luči in hrupa
se oder sprazni.
S kozarcem piva v roki
čakam na naslednji val
bučnih kitar in kričanja.

Stemni se,
obrazi izginejo.
Ostanejo samo črne pike,
svetleče oči in
zamegljene silhuete.

Srce le kaj ti je
da leta so prezrta
pred mano zrelost smeje se
mladost s tančico je zastrta.

Kot ptica krila je razpela
tako prišle so nove misli
ljubezen je ponovno me prevzela
le ljubljeni ni več isti.

Slast telesa
mojega
je kakor mehka
trava
ki boža v
jutru ranem
še vsem
zaspanem
mi bosa
stopala.

Če znal bi brati želje
če razumel bi moje oči
bi vedel kam to pelje
kaj vse se lahko zgodi.

Morda pa razumeš
prav mogoče da veš
vse želje doumeš
a veš da ne smeš.

Le enkrat bi te poljubila
nato za vedno izgubila
a ko bi te imela
kako bi to sprejela?

Se nisva poljubila
se nisva zapustila
ne morem te imeti
težko je to sprejeti.

Luno so zakrili
sivi nočni oblaki.
Tako kot je moje misli zakrila
siva koprena temačnih vprašanj,
ki me srečujejo
dan na dan.

Življenje je odšlo!
ker odnesel ga je črni vran
in zameglila se je jasnina
navidezne sreče,
ki je odšla
svojo pot.

Našel sem jo.
Staro, okrušeno, prašno,
med navlako na podstrešju.

Pa saj ne vem,
le kaj bi z njo, naj jo odvržem ?
Nekoč je bila pomembna.

Odločil sem se,
z malo truda je spet privlačna, lepa,
Okrušena vendar je čista .