Kontrasti so me zapolnili
od rojstva so moj del sveta,
v njih iščem vsa pričakovanja,
dobim le to, kar me spozna.

To spoznanje se v moji glavi
ne da ustaliti, je kot meglá,
me vodi nekaj kar začutim,
le kot izkustvena želja.

Presladke sanje. Zvita domišljija
preiskuje kraje onkraj mojega sveta - dežele Nija
kjer vse kali, brsti, do tebe raste simpatija
rahlonapeta a v sebi mirna misel, kruta čarovnija
povleče me v vrtinec zmajevega piša - ta prečudna poezija
je zame čar, je moja utopija.

Nocoj luno gori na nebu vidim,
v mesečini svoji lesketa se,
vesela, da je danes čas, da rase,
mogoto kaže ljudem zavidljivim.

Sijaj njen jutri skril oblaka bo dim,
nebo v temi zaprlo se bo vase,
opozorilo bo z gromenjem nase,
pihal veter bo z vršem ledenim.

Danes toča jutri sneg bo leden,
naj te ne skrbi kaj pride z zarjo.
vir vseh strahov za mene je le eden.

Prelep šepet sem čul nebeški,
kako spoznati svoj del nebes,
vse kar v duhu se prepleta,z materialnostjo bila vez.

V prostovoljstvu raste moč gorečna
enako ognju se ves les preda,
prešel bo v drugo dimenzijo,
le pepel se  nazaj v drevo poda.

Me življenje strogo poučuje
kaj moram še s seboj storit',
da bo večina mene prešla
v deželo sanj preko vseh teh sit.

Misli se zbirajo v viharni oblak,
grozijo mi z močnim gromenjem.
Nekje nad menoj se spuščajo v mrak,
kot olje na ogenj mojim hrepenenjem.

Vest mi skelijo te kaplje skomin,
mi pešajo up, ki je prazen.
Najbolj boli me prav eden spomin,
spomin, ko sva midva narazen.

Ne bi želel postati Salome,
Bog ne daj da soseda to izve,
da kroglice bi potreboval,
težko bi danes, jutri spal.

Če že Artur morda bi bil,
se sonca nagec veselil,
nekako lažje bi sprejel,
oboževalk, ferbcev bi imel.

Poletela ptica visoko pod oblake,
kjer modrina je neba neskončna,
išče da najde na zemlji mir,
nasmeh v ljudeh, pregnan prepir,

A iskanju kakor da ni kraja,
na zemlji išče le košček raja,
v očeh, ljudeh le solze, obup,
potrti, umrl zadnji jim še up.

Narava spodaj postala je smetišče,
smog, plastika, naprej leti še išče,
morja, reke, barva ni jim prava,
še kod je nedotaknjena narava ?

Spet čutim, prihaja vonj jeseni,
so topoli iz daljave zapeli, zašumeli
ko Mura ob bregovih igraje šepeta,
ji jesenski veter z goričkega pihlja.

In tam je gomila, dedek v miru spi,
let že mimo, mi v spominu spet živi,
popelje v otroška leta , bil sem še otrok,
ima me v naročju svojih trudnih rok.

Le svečko bom prižgal mu v spomin,
s tem skromno da ga počastim,
z belo krizantemo grob okrasim,
čas prednikov prebudim, oživim.

V sebi čutim moč divjine....
pustih step in divjih rek,
vihravost takšnih želj me mine,
ko me zadene njen pogled.

Srca vseh so moč množine
nudijo nam svojo pot,
združuje nas ta moč bližine,
se obuja radost, vsa brez not.

To je glasba, ki objema
nevidni splet nas obudi,
umirja divjost v mladih letih,
rojeva novi rod ljudi.

Spominjam se, bilo je to v tistih dneh,
ko se z dreves osipava listje
in iz zemlje prilezejo gliste.
Ljubila sva se kar tam, na gozdnih tleh,

ko je nenadoma, sredi predigre,
izza grmovja "zaslišala" nekakšen smeh...
"Nekdo naju ima že ves čas na očeh!,"
mi šepnila je z glasom polnim krivde.

In jaz, ki sem se zbal, da delam smrtni greh,
sem v tej grozi stekel na bodice
brinu, ki naju je zastiral ob straneh...