V žarkih dreves se utapljam,
v senci sonca se skrivam,
danes, jutri, vedno.

Ko sedim,
v tvojo sliko zrem,
obup z rokami teme
muči moje
hrepenenja polno srce.

Igrala si se z mano,
kot da bi lutka bil.
Pozabila si na moja čustva,
jaz pa nobenega trenutka.

Sonce zdavnaj je zašlo
in ne najde več
svojega mesta
na mojem nebu ljubezni.

Sedaj tema skriva reke.
Neskončnost preglasila
raja slap,
ki kot srce včasih bíl.
Sedaj nežen vetrič
prenehal je drseti
okoli čutov.

Sonce spet razpršilo je oblake.
Veter zopet pihlja v toplem pišu.
Svet znova začel je biti.
A srce moje mi žaluje.

V meni težke kaplje
marširajo moj ritem.

Spet vidim tvoj obraz.
Še vedno ga hočem blizu,
tako blizu,
da poljub bo neizbežen.

Dva zaljubljena metulja,
bela kot decembrska snežinka,
poplesavata nad nama.

Veter vije svoj ples
med vejami dreves
ter hladi moje
razbeljeno srce.

Drevo brez lista
z vejo hlasta
po novem kriku
izdaje morale.

Noč bo s svojo haljo
zavila v temo
vsak tvoj pogled,
ves tvoj razgled ...

Murni bodo s petjem
sekali zvok noči.
In naj slepijo oči
vse lomajoče veje.

Sonce je nametalo svoje
rumenozlate žarke
po zelenocvetočem travniku.

Sredi travnika hruška.
Spletla si je obleko,
z belimi cvetovi
in nežnozelenimi listi
jo je nase pripela.

Nežen vetrič hladi
moje razbeljeno telo.
Sonce mi je razgrelo ude
in me kopalo v toplini.

Zvok narave
miri mi misli
in vse zaznave življenja
mirijo ritem srca.

1.Ko zaprem
trudne oči
si zaželim
tri želje.

2; 1.želja je
da bi
se vedno
tako dobro
razumeli,druga je,

1. Za dežjem
vedno posije
sonce tako
nastane mavrica.

Iz te
mavrice izberi
barvo,ki
ti je všeč.