Moje srce se vsakdanjim izzivom ne da, ljubi ga bolj kot boga. On njegov je čisti cvet, cvet sreče je njegove. 
Zalivala ga bom, dokler mi moč bo dala, nikoli ga ne bom nagnala, v objem se mu bom podala. 
Saj moje srce, le njega hoče. Le njega si želi, le z njim deliti noči. 
Noči padcev in vzponov, z njim si želi. Da ko pade ga pobere in ko previsoko je, na realna tla ga spusti. 
Takrat pristane in se zbudi, spozna kaj mu ponujeno je, da če to oddide, nikoli več ne vrne se. 
Ne pusti srcu, da le hrepeni, ne pusti, da trpi. Prepusti se ljubezni, uživaj z njo vse dni. 
Saj je danes le ljubezen tista, ki nas pokonci lahko drži, da ne pademo pregloboko, od vsakdanjih stresov in skrbi. 
Ljubezen je prijateljica, ki vedno z nami bo, ki nas nikoli zapustila ne bo, z nami delila srečo in nesrečo bo. 
Zato ljubezni se danes predaj, čuvaj jo in jo spoštuj. Ostani z njo za vekomaj, delita skupaj si življenjski raj.

Veter že meče opeke s strehe,
ulice sneg na debelo zameta moreče,
pogled skozi okno mi ne daje utehe,
le zima, le mraz, le osama, ni ljubezni ne sreče.

Kava prej vroča, vedno bolj hladna postaja,
vedno bolj hladno je moje srce,
peč joka, češ, zadnje kaplje olja goré,
verjetno tudi jaz zmrznem nekega dne.

1. Moja želja
je sa
bi ae
naprej tako
dobro razumeli.

2. To upam,
da se
bova vedo tako
dobro razumeli.

Sladke sanje,
moja simpatija,
neverjetna čarovnija,
prav mogoče utopija,
a lahko le brezsmiselna filozofija,
moja domišljija,
a zate poezija.

Me zapelješ, odpelješ,
v nek nov, lepši svet,
mi odtujiš moje misli,
saj vem, da nisem več tvoj,
za stalno označen,
nikoli več isti,
za večno drugačen,
želim biti tisti,
ki ga čakaš pred šolo,
nestrpno, živčno, noro,
potem pa mi padeš v objem,
da pozabim na to nočno moro.

Ne menim se ne za uro,
ne za datum,
ne za vse letne čase.
Kar čepel bom tam
in čakal nate.

Skodelico kave
je zamenjala vroča čokolada,
s tresočimi rokami jo je na mizo
postavila stara natakarica,
da je kup sladke smetane
pljusknil čez rob
na njegove premražene členke.

Posodil mi je šal,
da bi ovila vročo skodelo,
a sem raje z vročo sapo
pihnila belo paro v njegov obraz,
da si je z njim moral
popraviti pogled na svet.

Tišina obliva mi uho.
Raztrgan poster na steni
priča o moji neurejenosti.

Nato si pesem zreže pot
po postanem zraku neugodja.

Megla pokrije mi telo
in kontaminira moj smrad,
ljubezen pa z lučjo
išče moje srce.

Sonce spet razpršilo je oblake.
Veter zopet pihlja v toplem pišu.
Svet znova začel je biti.
A moje srce še vedno žaluje.

Pri meni še vedno kaplje
dajejo ritem mojemu življenju.

Spet srečal tvoj sem obraz.
In še vedno ga hočem blizu,
tako blizu,
da poljub bo neizbežen.