Ko že pozabil sem,
kako roka črko zavije,
prišla si ti
s spominom
na poeta dni.

Ko že prenehal sem
plesti besede svojih misli,
vrgla si klobčič navdiha,
da srce mi spet
zjutraj v verzih zadiha.

Mrzel piš oblije mi telo,
sreča skrije se hladno
in kot sonce za oblak
skrila je svoj zadnji krak.

Vrba žalostinka s svojimi vejámi
nežno moje misli mi duši
in za stvarnostjo mejami
duša za ljubeznijo ihti.

In ko noč spusti še sebe
iz sinje sončnega neba,
misel pred oči privije tebe,
še preden v srce kolje mi tema.

Zrem daleč, daleč stran čez ocean.
Enkrat zdi se mi kot luža, v kateri se lahko povalja kuža.
Drugič, zdi se mi to morje, neskončno kot vesolje.

Z mislimi sem daleč stran, zdi se mi, da sem bolan!
Neznanska bolečina v glavi, iz sanj me predrami.
Na glavo padla je opeka, misli ven se zlivajo kot reka.

Stol na pločniku,
na njem kava in mleko.
Starec jih čaka.
Smetarji so spet točni
topli minuti jutra.

Njegovo sliko imam spravljeno
nekje med svojimi stvarmi.
Ne ve, da ima takega
skrivnega občudovalca.

Ko mi je hudo,
jo potegnem na plan
in gledam, dokler ni bolje.
S prstom drsim po obrisih,
smejoč v svoji notranjosti.

Tako lep vrt imam,
komu naj ga dam,
v njemu rožice cveto,
le ena uvela bo.
Ljubezen prestala je ta,
ni bilo posluha tvojega,
niti poljuba mi nisi dal,
pa še zbogom ne dejal.
rožica

Drevesa rumena
šepečejo v en glas
ko bila smo še zelena
bila si z njim pri nas.

Veter ledeni tiho me objema
briše solze z lica
mi klobuček snema
da poleti kot ptica.

Ujeta v vezi čustev kot ujetnik v okove
ne morem zbežati iz njih ječe v roke njegove.
Sanjam o novem in lepem brez upa
zalepljeno ujeta sem v svetu obupa.

Le zakaj mi obudil sanje je tleče
le kako sem zaznala želje goreče.
Saj ve, da ne morem mu steči v objem
pa naj bo tako zelo lepo v njem.

Na osojni strani gozda
tiho gine hrast.
Tiho krade mu življenje
gobava podrast.

Poleg njega v mrtvi zemlji
tiho želod spi.
Tiho, predno pade tema
majhen hrast vzkali.

kjer se parajo všiti vdihi mojih hotenj.
Vstopam v sobane, ki me zdrobijo
v prah, ko se spomini
pretočijo v izdihe baržunasto
odetih besed.Tam si, kjer se
rojeva mehkoba spužve, prisesane
v podkožje in pijane od limfnega
soka. Napajam se razpeta med
perutmi dneva, vzvalovim rezilo
gladine večera in sestradam noči.