tvoje oči so kakor med,
od njih bi najrajši bil zadet,
pa kaj ko ni oči ni noči,
tema, tema je in je kar je

le pogum velja in tega ni,
duša sameva in dela kar srce veleva,
pa kaj če ni si pravim,
še zmeraj si tapravi,

veja veje
iz iste krošnje
ne pozna

Ko mojo prvo pesem je prebrala
je mama v smrtni grozi pobledela
se proti nebu srepo zastrmela
in vsa v solzah žalostno dejala:

»Bog, moj obraz odslej ne bo več veder
me stalno kazen tvoja bo peklila,
zakaj pesnik?, bila mi bolj bi mila,
če bil bi šantav, škilast ali peder.«

A Bog ji ni uslišal prošnje mile
pustil na zemlji me je kot poeta
in zdaj napenjam prav vse svoje sile

Iz radia veselo se glasijo
čestitke dragim, glih ko župco srebam
in namrgoden se ob njih obregam
- kaj vse v eter  za denar spustijo.!!

Želijo dragi mami polno sreče,
se trud'jo, da bi rima b'la poštena
rojaki, vse do sedmega kolena,
a vzroka sreče nihče ne izreče,

vsaj to, naj bo v plenicah suho stanje,
da vedno naj ima le mehko sranje,
da naj proteza v ustih se prilega

Dežna kapljica ti padla je v oko,
»joj« sprašujem te: »ali je hudo?«
Pomežikneš mi in rečeš,
»v redu sem, brez strahu.«
Kapljica spolzi ti
preko noska,
mehkih ustnic,
do vratu.

Nežno boža tvoje prsi in
v temi skrije se,
oh, kako je krasno
to življenje kapljice.

Prevedi me
v jezik ptic
in tišino kamna
poimenuj me
da me boš prepoznal

Tiho na osojni strani
gozda gine hrast.
Dan na dan mu grmičevje
tiho krade rast.

Tiho poleg njega v zemljo
pade želod trd.
Majhen hrast iz njega vzklije
tiho raste v smrt.

Bolj za šalo kot zares
peljala sem se do nebes
pa saj to ne more biti res
bila so polna čudnih zvez.

Še najbolj čudno pa je to
nič lepo se mi ni godilo
saj tam nikogar ni bilo
ki kdaj z mano tlačil je zemljo.

Zlatožaren list
se je dobrikal soncu.
V zadregi je kazal
vzporedne žile,
vse prečne proge
pa so ga potiskale
k tlom.
Ni se vdajal žalosti,
zaganjal se je
močneje in vse
glasneje žvižgal.

Svobodna, kot ptica na nebu,
a vendar v kletko resničnosti ujeta.
Še vedno želim leteti
in svobodo doživeti,
a vendar v verige tesno zapeta
na trdna tla pripeta.

Polomljena krila
nad tlemi so razpeta
v tisočere solze
lica odeta,