I.

Čakam te,
nedolžni mesija,
ogrnjen v bleščečo molitev,
čakam te s težkim bodalom.

V kakem nalivu,
ko blato grabi po tvojih stopalih,
čakam nate v kakem nalivu.

Blesk se je izgubil
oči so se priprle
srce je prenehalo biti
(zdi se kot da stoji)
tako me v duši boli
tako me v prsih ščemi
tako mi v glavi šumi
da imam orošene oči.

Pred mano ves ponosen stoji
svet ledene kraljice.

Hrepenenju se v nebo zahoče,
nad zvezde in še čez;
proti Orionu, kjer izvir je sreče,
le korak sem do nebes.

Tja me vodi zvezda stara,
okoli nje se Àkslop tvoj planet vrti;
Betelgeza, orjakinja je prava,
tjakaj srcu se mudi.

Tam nevidni se popotnik iz nebes spustim;
Na planetu tvojem, tam pristanem,
v mestu Wókark, kjer za hip postanem,
ves od sreče zadrhtim.

Gledam v ogledalo.
Gola glava in
obraz kosmat.
Ti si prelepa.

Ti si sonce.
Ti si luna.
Ti si roža.
Jaz sem grd.

Ne čutim več telesa,
Ne čutim več srca.
Mraz me grize do kosti,
zaprl bom oči.

Sanjal bom O...
O toplih dotikih.
O ljubečem glasu.
O sladkem vonju.

Tako majhna vendar boli,
odpira notranjost, srce,
pekoča kot ogenj,
grenka kot pelin.

Ko se posuši,
je kakor jutro,
kot nov dan,
poln pričakovanj.

Napisal pesem bi, morda sonet,
ki spremenil bi se v najlepši cvet,
a krila, verzi kot da ne dajo poleteti,
čustva vsa v pesmi se razpreti.

Spet bom hodil po gozdnih poteh,
na travniku nabral cvetic, marjetk,
jih poklonil, daroval prijateljem v srcu,
iz njih zvabil nasmeh brez lažnih upanj...

Kaj pa če me bodo okarali,
me ošteli da jih pozabljam...
Res sem zaživel v svojem svetu,
se zaprl tako kot školjka, obmiroval.

Ledeniki opazujejo
medplanetarne razdalje,
so nemi piloti zemljine poti,
krmarijo skozi eter s hitrostjo,
ohranjajo moč zaletne moči.

Občutki pogledov so nam enaki,
začetek čustev se začenja pri njih,
oči nas seznanjajo z dušo človeka,
ga pretehtamo kot močen vdih.

Kozla imam,
da mi ni treba kositi trave
(niti skrbeti za njegovo kosilo)

da ga lahko zmerjam
(in ni užaljen, saj mu je tako ime)

da zvalim vso krivdo nanj
(in on to, grešnik, mirno prenese)

da pijem na njegov račun
(vsaj pri čeških pivovarjih) 

Imam ga, da lahko rečem:
"Balog, evo ti ga na!"

Običajno mesto
in vsi ti ljudje
ki sploh vidim jih ne
temotnost prostora
pogoltne vase
moj strah
sij jesenskega sonca
osvetli milino
v tvojih očeh.