Ujela me je gosta tema,
zagrnila me je temna noč.
Molitev ne pomaga več nobena,
vanjo tonem ves tresoč.

Utesnjuje in objame
me praznine gosti nič.
Zmeraj bliže iz daljave
pome gre temè birič.

Je čisto blizu že,
pozna moje ime -
- "Herr Himmler!", zove me,
o grešnik jaz, gorje!

Za roko vodi me, pošastno, sopihajoč;
v brezno črno
z roko v roki
potoneva v noč.

Potrebovala sem
bolečino pogleda
upadlo lice in
dotik roke starca
z umazanim plaščem
pred razpadajočo hišo
da sem doumela
umetnost življenja. 

Povej, me ljubiš?
Saj veš, da te.
No, povej kako!
Saj veš, tako zelo.

Zakaj ne poveš sam?
Ko pa veš, da ne znam.
Kako ne znaš?
Pa saj me imaš,
že leta sem tu
»v dobrem in zlu«.

Kostanjev drevored
se je prepuščal vetru.
Stuljeni listi so dušili ječanje
bohotnega bodičevja. Na vlažni travi

je

ležala samo še kakšna odprta ježica.
Spomin na skrita pasišča rumenkasto
belih socvetij mre, ti so že zdavnaj
postali
sladkoben med.
Domehka

Kaj počnem?
Kaj se grem?
Ljubim X,
vem, ne smem.

Misli o X  polnijo mi glavo,
žrejo pamet zdravo,
spati ne pustijo in
me morijo.

MORJE JE BILO RAZBURKANO,
SMRDELO JE PO GNILIH RIBAH,
SLAŠČIČAR JE PRODAL VES BUREK,
OSTAL MU JE LE JOGURT,
PARKIRIŠČE JE BILO POLNO,
BLIZU NAJU JE BIL STAR PAR,
ON SENILEN, ONA V MENOPAVZI

SKUHALA JE OMAKO
IZ PARADIŽNIKA IN ČEBULE..
PAŠTA JE BILA V SKLEDI.
PRIPRAVIL SEM PIJAČO.
MOJO JE ZLILA V ODTOK
Z OSTANKOM VODE
V KATERI SO SE KUHALI ŠPAGETI...
POMISLIL SEM NA PIJANE PODGANE

V parku v senci dreves
med cvetjem dehtečim
sva pustila najine
spomine.
Sprehodi neskončni
užitek dveh teles
in boleče spoznanje
da vse mine.

Prepusti se vetru,
da te povzdigne _
vse do sonca
(in tam se sežgi).

Samo zame.

Naj pade pepel na
zemljo _ da
naju ta združi
(kjer kri ne more).

Kvačkam verižice misli,
na koncu verza
združim v krog.
Vzorčke kot slike leteče,
potrpežljivo lovi jih srce.
Misel pod zanko bežečo
snuje v potu besed.