Noč,
prečuta na lovski preži,
prva, druga, tretja...
še veliko jih bo.

Prihaja zima.

Ljubezen, strah, sočutje
Hranijo nam noč
Pridejo razčistit z nami
Nam pokazat svojo moč

Skriti kraji se nam kažejo,
Kar nočemo vedet nam na pladju dajejo
Da sprejmeš jih moraš proč
Od stvarnosti vsakdanje v svojo noč

Mučim te -
moj Ljubi -
da kričiš,
ker jaz
ne morem.

Hvala ti.

Vse je bilo pod oblaki.

Zaprli smo dežnike
in našli kaplje, težke kot vesolja.

Tega dne smo se zavedli,
da preprosto mora obstajati
neprekinjen tok energije
navzdol v kraljestvo.

Sem mož ledeni,
a ne po volji svoji,
ustvarili so oni me, ljudje,
katere ljubil sem, a oni mene ne.

V kristalni tu palači dan na dan samevam,
mi mraz je, a tegobe ni
saj srce že zdavnaj je spoznalo
da iz ledu palače izhoda ni.

Le enkrat samkrat se zgodilo je,
da močno sonce zasijalo je,
predrlo obzidje je ledu,
utrlo pot je upanju.

Ko vsako jutro prek ravnice
se meni bliža tvoje lice
v vrtince tega časa moje misli ujete
nasproti mu hitijo
kakor v vetru drobne ptice.

S kuhinjsko krpo,
pokrijem
testo iz besed.

izgubljen

Sploh ne vem ,
več kdo sem,
postal sem izgubljen,
nesrečno poročen,
moja draga drugega ima,
misli da nič ne vem,
kako naj ji ponovno v oči zazrem,
kako naj jo spet ljubim,
za voljo najinih otrok,
kako naj ji odpustim
in naj jo zopet poljubim.

Odišavljena z minljivostjo
ležem v posteljo,
ko se zdani
padem v objem dnevu.

V dobravi
veter
utiha.
Globoka
zamišljenost
prešinja
negiben
sovast
izraz.
Odsotna nočca je vzrok za skrb.
Kresovanje bo letos
prej.