Po jezeru brezmadežnem,
zlitim z belimi vrhovi,
v vetrcu nežnem,
laboda nosijo ljubezenski valovi.

Iz doline navzgor ga vrana opazuje,
medtem, ko za zrnom se ozira,
živo bitje jesti ji ni ovira,
a svojo usodo nenhno objokuje.

1.Glej na
svet z
odprtmi ocmi.

2.Mogoče se
ti bo
se na tem
svetu zgodilo
kaj lepega.

Noči so kratke in jutra so tiha,
nimaš oddiha, ko delaš vsak dan.
Zgubljaš upanje in zgubljaš prihodnost,
vse gre narobe, ostajaš pa sam.

Glej naprej in grizi ustnico!

Ona je prava in ona je tista,
lepa in čista, ti pa umazan.
Prodal bi še sebe, vse svoje navade,
A roka okol' nje, tega ne bo.

Komunikacija z znaki ni povzročala bojazni,
ker iztegnjen sredinec ni prinašal kazni,
dar govora je prinesel lepe in grde besede,
družbo, ki podira in postavlja tabu teme,
nekoč bo tabu tema, da sploh tabu teme so bile,
saj svet bo pripravljen jih zrušiti kot domine.

Globokoka poezija poeta,
ostane skrivnostna še leta,
po napisani prvi besedi, prvi črki,
filozof postaneš, ko ti zrasejo brki,
morda ima tale pesem navidezno globino,
preveč truda vloženega je v rimo,
toda zakaj bi moralo vse imeti pomen,
raje bom nehal sanjati ta sen.

Bogovi umirajo, naše roke so krvave,
kaj je opij ljudstva, ki zamegljuje naše glave?
Ali so ljudje, ki so živeli na ljubljanskem barju,
imeli tudi bogove, ki so dišali po denarju?

Gospodarstvo gospodari gospodarju.

V sanjah stopila si k meni,
na uho si mi šepetala,
greli tvoji so me objemi,
ko ob meni si ležala.

Sem te nežno poljubil na vrat,
si poljub z veseljem mi vrnila,
spoznal sem, da zelo imam te rad,
ko si pokazala mi krila.

Veter ti šepeta marsikaj,
le prisluhniti moraš mu kdaj,
včasih zapiha močno, včasih nežno,
včasih se te samo dotakne bežno,
ne bodi jezna, če ti pokvari pričesko,
ali utrga iz rok ti kup zvezkov,
ker veter ti skuša nekaj povedati,
čutiš ga, a ne moreš ga zagledati,
verjemi mi, da ne govori v tujih jezikih,
prijetno sporočilo prinaša v svojih sunkovitih krikih.

Sem le po cesti hotil,
nič hudega sluteč,

sem le sebi bil odveč,
nič se ni zgodilo,

sem le pogledal milo,
nič ne obžalujem,

sem lep se prepričujem,
nič resnice ni v tem,

Zdaj, ko v tvojo stran ne morem več pogledovat,
ker več ne zmorem bolečine,
zdaj zjutraj ni vzroka za vstat.
Tebi častljiva so te kvartine.

Ak' ti ne moreš me v srce vzet,
vsaj podari mi pogled,
daj luč mi v moj svet,
daj v srcu prosim stopi led.

Če že ti meni ne mor'š pogleda dat,
če že predraga zdi se tvoja dlan,
se pred menoj z drugim prosim ne kušvat,
kajti takrat postal na smrt bom bolan.