Zlato pšenični laski padajo
za naročje morja. Razpredajo
se mrvice sončnega zahoda.
Jadrnice kot sel izginjajo.

Ne glej te svetlobe,
ki lije skozi doline,
pozabljene
na suhi dlani,
ki je še davi česala
vshičene trave.
Ne glej skalnine
v mojem očesu.
Ta minljiva zrnja...
Ne, ne, nič ni božjega
v jutranji halji,
v prestižu.
Zdaj ne glej več,
dovolj si videla
in nič razumela.

Muha poljublja
odtis tvojih ustnic na
vinskem kozarcu.

Luža odskoči
izpod belega avta
pod moj črn dežnik

Ogrnjen z nebom
z zlatega Stola gledam
na mesto v senci.

v senci javorja
cestar pazi na metlo
veter pometa

dež pretepa vrt
sončnica skloni glavo -
le prikimava

pordelo sonce
nategne senco bora
vse do brisače

Nabrito sonce
se vzpenja vedno višje
po tvojih nogah.

Po tihem parku,
premočen z mesečino,
sprehajam senco.