Vse je lepo.
Lepota je sneg.
Sneg je bel.
Belina je ostra.
Ostrost gladimo.
Gladina je nizka,
nižina nasproti višine.
Visoka je gora.
Gornji Grad je mesto.
Mestni vrvež je živ,
a moje srce živi mrtvo -
mrtev je moj dih.

Ni maček, ni mišek,
ne gozdna žival,
ne vmesen možiček,
le deček jokav.

Na vélike skoke
prestrašen beži,
le mamine roke
si strašno želi.

Le stoka in joka:
»Koleno boli!«,
ko mamina roka
ga ljubko drži.

Tiha misel me premane,
senca svetlobe pade na tla.
Topla melodija me zadane
kakor metek upanja se ne vda.

Pesem svetla poje čez zrak,
nosi jo veter; življenje jo kuje,
mesec gre okrog vsak,
nje lepota se na moje srce usuje.

Skozi oči mi grenka solza priveka,
vedoč, to je le žalosten nemir,
ki ustvarjata ga moja roka
in črn klavir.

Skuham si kavo
ekstra sladko
jo obogatim še z
mlekom in smetano...

kaj morem
ko pa brez skrite norosti
je kava grenkejša.

Videz. Spomin.
Nekje sem te že videl.
Vest, barve, obleka...
Kdo si? Iz kod si?
Lepa si.
Vem, da te poznam.
Ti.
Ljubezen večna.
Ostani ali pojdi.
Vzemi me ali osvobodi me.
Ohranil bom le spomin na najino zadnje srečanje.

Sestavine:
ISKRENOST, VESELJE, RADOST
(so občutki, ki iz vsakogar izvabijo nasmešek)
UPANJE, VERA, OPTIMIZEM
(so stvari, ki pokažejo, da bo prihodnost lepa)
DRUŽINA, PRIJATELJI, DOBRI LJUDJE
(so tisti, brez katerih v življenju ne gre)

Navodilo:
Zmešam vsega po malem,
dam za nekaj časa v pečico,
tako da je skorja rahlo rjava.
Vzamem iz pečice in pazim,
da se ne opečem.
Še toplo razrežem na koščke
in TI ponudim.
Uživaj SREČO.

Kri. Križ. Krik. Kričeče.
Kužna kača kuje krsto,
ki kasno kaže kmetu kost.
Krščenec kurbe klečeče
krade Kajnu kot.

Mesec muči mučenike mesta,
mlati modrece, moleduje močnim.
Miza, mastna - motna,
meče meč motni mori.
Mora meša mite medse.

Slast skakajoče sika,
sledi so srečne,
seznam sodeluje s smrtjo,
sekata slavo, sloves, srd.
Skupaj, skopuhi. Skupaj s smrtjo.

imela sva ključ
in ključavnico brez vrat
odprla sva se

1. Ko stisnes
medeka k
sebi ga
vedno poljubi.

2. To vem,
da bo
znal tvoj
mali medek
zelo cenit.

teman oblak mu je srce zakril
ostal je v temi obsijan
z mesečino njenih vek,
izgubljal se je sam
v njenih modrih očeh,
v katerih trplenju je ugotovil
svoj kvaren vpliv
in pristal na tleh.
želel si je biti vsaka njena solza;
se v njenih očeh rodit,
na njenih licih živet
in na tvojih ustnicah umret*