Ni lepšega od miru,
samote, ko se svet ustavi.
Ljudje upočasnijo korak,
dih tekačev se umiri,
govor "velikih" se upočasni.

Besede in ljubezen in veselje.
Zmečkam jih v kepo,
ki je cmok v grlu.
Zvežem jih s pentljo pogledov na uro.
Nekaj ti imam za povedati,
a ostanem tiho.
Nemo sedem za mizo
in pišem skozi meglo
pišem po dišečem papirju
verze skromne
in vanje prepletem trakove bolečine.
Pustim jih vpletene med verzi,
ker jaz jih nočem.

Če bi imela krila,
bi zlezla na najvišjo pečino
in se pognala daleč, visoko,
da bi padec trajal čim dlje,
z zloženimi krili bi kot puščica
hitela svojemu cilju v objem
in tik pred razprtjem ugotovila,
da ljudje nimamo kril
s katerimi bi ubežali neizbežnemu.
Imamo le krila,
s katerimi upočasnimo njegov prihod.
In videla bi, kako je bilo vse zaman.

Dobro jutro, nežnost. Skozi sanje
sem te vodila budno. Bleščanje
zvezd je podrhtavalo skrivnostno,
kot vzplameneva tvoje božanje.

Vedno dobročuden se razdaja,
nesebično in zvesto predaja
del sebe, um poštene misli tke.
Ni vsak "luknjasta zakonodaja."

Šibaste veje upogljivih vrb
so božale fresko. Dom, cvetni grb
srčnega mesta. Orant se smeje
in pomežikne, odvečna je skrb.

Tvoj pogled potuje, kot mravljinček.
Prijetno zagomazi, mezinček.
Skrajno desno-levo-sredinski puč.
Na prsih ti je klopotal mlinček.

Nastrgano oko gleda jutro,
našiliti ušesa bo bistro,
prihajajo popoli novice,
pred ptičjim petjem domači retro.

Pod malim vozom nočne tihote,
ustvarjalno ozračje temote,
uho postane mirne bistrosti.
Dragotna izkušnja do vrednote.

Tebi neznanec,ki piševa si o življenju, hrepenenju in crkljanju v otroštvu, doživljanju vsakega dne posebej, tebi neznanec želim povedati : hrepenenje ostane, da ga skupaj izsanjamo, da skupaj crkljamo se v nedeljskih jutrih, takot, kot si mi odprl vrata v svoje otroštvo. Tebi neznanec,ki praviš, da si moški crkljive sorte,moram povedati: želim ujeti tvoje hrepenenje in z tabo doživeti jutranja crkljanja, izsanjati sanje,saj veš, samo tebe poznam, ki si moški crkljive sorte.