Prekrita nesnaga v mestni ulici širi smrad,
smrdim jaz od ljubezni, ker imam te rad,
smrdijo moje sanje, moja sreča, moj zaklad,
smrdijo mestne ceste, smrdi za njimi prepad.

Travnik za ovinkom diši po cvetju,
diši po barvah, diši po otroškem petju,
diši po igrivosti, diši po poletju,
dišijo poti, dišijo sekunde v tem stoletju.

ne vonjam, ne vonjam

Pregloboko pogledati v kozarec?
Ah, saj je vendar marec.
Sploh pa sem že starec,
zame ni to več udarec.

Virtualni zvončki in marjetice?
Ah, to ni niti za stare tetice.
Tam, kjer žive so cvetlice,
tam nas najdeš, stare strice.

Soljene in hrustljave prestice?
Za vse novosodobne nevestice.
Ah, stare šole zaveznice,
imajo rajši pesmice.

Tramvaj življenja
na peti progi
pelje daleč
preko zgodovine
do mamutov

CENA: 412 eur
              + 26 eur taksa

Topli dotiki pravijo zgodbe,
ti ne poznajo sodbe,
drsijo po telesu brez pogodbe,
kožo pobožajo brez poškodbe.

Lasje mi padajo čez oči,
daljši so že od noči,
daljši, od tistih dni,
v katerih sem gledal isto kot ti.

Noči minevajo v jutra,
sonce vstaja in prebuja svet,
valovanje reke v dihu vetra,
petelin pričenja pet.

Kje si,

se skrivaš za drevesi?
Ali je rastje že tako zraslo,
da ga govedo ni popaslo?
Je reka tako narasla,
da je odneslo vsa vesla?

Je čolnar izgubil službo,
je zašel v slabo družbo?
So vse pravljice izumrle,
ni bilo ničesar,  kamor bi se oprle?
Je le življenje črno in belo,
v njem le živeti, bi se smelo?

Nobeno oko še ni prodrlo
do duhovnega sveta,
vedno je del zemlje sončen,
da greje kar je božjega.

Priroda je od nekdaj ista,
le človek v umu rad hiti,
pozablja kaj bilo je prvo,
duhovna plat za vse ljudi.

nihče ni povedal, da bo tako
težko
in toliko sonc je že vzšlo od takrat,
ko si mi tiho šepetal,
samo meni
zdi se mi...
sem mar samo sanjala?

razum se bo vedno stopil
v povečan utrip srca

vedno, ko te srečam

omejena s svojim življenjem
s hišo, z ulico, z vedno istimi ljudmi
o-mejena s sabo, z njim
meja
meji na blaznost
nočem več te bližine
njegova sladka sapa me ovira pri rasti ...
omejena s svojim telesom
gola bi svetu pokazala
da mi je vseeno!
in da ostaja upanje ...

Kako dolgo se boš strupil
s hrano, zrakom in kemijo,
delaš mučiš se za nekaj,
kar ustvarja hudobijo.

Vsak naj dela to kar hoče,
a ne za to, da si kupuje
nepotrebne si navlake,
in  zaradi njih zboluje.

Duhovnost je brezplačna hrana
je bodočnost tistega človeka,
ki se zaveda vsakega koraka
kako oditi čist iz svoj'ga veka.