Večinoma skrito nedostopna
stoji pod krošnjami, da se žepna
ura izgublja globlje pod oslec.
Pot do cilja ni nikdar brezupna.

Barve se prelivajo po krogih
prostranih. Sedijo na vogalnih
vzpetinah. Nekje čisto na vrhu
padejo spet na glavo, kot izdih.

Kdaj pride na vrsto domovinska
vzgoja? Takrat, ko mati slovenska
sina uči prvih besed, gruda
domača je iskreno bližinska!

Muklja zase siva veverica.
Izginja jutranja obzornica
med dva oreška. Košatorepa,
naravi lepa je družabnica.

Ni smerokaza do žitnih poljan.
Tiho kaljenje zazna jezerjan.
Rumeno lisasta je odeja.
Nanjo stopi, postane modrijan.

Se dlanastokrpa senca silnim
navalom vetra upira. Častnim
priklonom dodaja sok pravice,
ne da se nacepiti cenenim.

Roka brez prstov, ki so se skrili
med bronasti pomaranči, vili.
Kakopak, valovi so bučali!
Grivasti konji, beli svahili.

Deteljica metuljasta leta,
razdeljena je sreča vzcveta.
Po pameti previdni svitajo,
krute ujame lastna kleveta.

Zlatasta svetloba, kot zvestoba.
Brez načel hodi sama, bledoba.
Bujnobarvno se oblikuješ sam,
da nisi izsesana bridkoba.

Blagozvočnim sanjam, marmeladnim
nadevom, poljubom pod skrivnostnim
nebom, se nočem odpovedati.
Limonovec, senco miru cenim.